Lito železo se je s svojo enkratno livnostjo izkazalo kot optimalen material za oblikovanje ograj. Najpogostejše pri nas so take z vertikalnimi stebriči ter vmesnimi vertikalnimi palicami. Stebriči so bili v tla ali npr. v zid pritrjeni z zatičem. Na vrhu je najpogosteje podaljšek v obliki peclja, kamor se je privil zaključek najrazličnejših oblik, t. i. artičoka, lahko pa je šlo za enoten liv kot v primeru tukaj obravnavane ograje.
Stebriči so visoki 175 cm, vmesne palice 158 cm. Prerez stebričev je štirilisten, v zgornjem delu iz prstana izrašča tulipanast obroč, iz njega pa štirikrak suličast zaključek z rombastimi odprtinami. Palice so podobno zasnovane, le njihov prerez je krog in zaključki so preprostejši. Ograja je pobarvana sivo-srebrnkasto.
Njena originalna postavitev ni povsem jasna, ker je bila delno prestavljena že po nacionalizaciji stare večje hiše ob cesti in manjše (v kateri je bila žganjekuha, en del pa je bil namenjen svinjaku) pred cerkvijo ter vhodom v šolo; ta je bil ozek in stisnjen med ograjo in cerkvenim obzidjem. Večjo, iz kamna zidano hišo, so podrli okoli leta 1967 in kamne uporabili za drenažo športnega igrišča za šolo, kjer sedaj stoji športna hala. Tisti del ograje, ki ga sedaj povsem prekrivajo ciprese, je v primeri s sedanjo postavitvijo potekal ok. 45º bolj proti cerkvi, del ograje za hlevom pa še stoji na prvotnem mestu (informacija g. Dušana de Gleria). Kot se vidi s fotografij, ki so nastale v času obnove dolnjelogaškega župnišča jeseni 1980 in so hranjene v tamkajšnjem župnijskem arhivu, je bila ograja takrat še brez cipresove kulise.
Povsem enako obliko ograje, le manjših dimenzij (v. stebričev 140 cm, v. vmesnih palic 121 cm), vidimo na Jelovšek-Pollakovem mavzoleju na vrhniškem pokopališču, kjer zapira tri vhodne ločne odprtine. Mavzolej je bil postavljen med letoma 1884 in 1887. Glede na ta podatek lahko tudi ograjo pri župnijski cerkvi v Dolnjem Logatcu datiramo v sredino osemdesetih let 19. stoletja. Kot eventualni proizvajalec pride v tem času v poštev naša najpomembnejša livarna v Dvoru pri Žužemberku na Dolenjskem (ukinjena 1891). Jelovški, ena najstarejših in najvplivnejših vrhniških družin, so bili sorodstveno povezani s pomembno novomeško plemiško družino von Fichtenau, ki je izvirala iz istega vrhniškega rodu. Fichtenaui so bili kot del dolenjske elite v dobrih odnosih z lastniki livarne, knezi Auerspergi, in so jim nekajkrat tudi pomagali iz finančnih zagat, v katere je njihovo litoželezarsko podjetje večkrat zašlo. Sodeč po ohranjenem fotografskem gradivu je bila skoraj enaka tudi litoželezna ograja pred šolskim poslopjem v Senožečah, ki je bila po zapisu v Postojinskem okrajnem glavarstvu postavljena 16. maja 1885 in izdelana v »knez Auerspergovi tovarni v Dvoru pri Žužemberku«.
Logaška litoželezna ograja je z izjemo tega, da so bili nekateri poškodovani stebriči zamenjani s povsem neprimernimi vložki, relativno dobro ohranjena, žal pa je v večjem delu zarasla z živo mejo, ki zakriva pogled nanjo in jo hkrati uničuje. Zato bi bilo v bližnji prihodnosti potrebno razmisliti o odstranitvi cipres in o rekonstrukciji njenih manjkajočih delov.
Viri in literatura
ŽA Dolnji Logatec, Foto album »Obnova župnišča jesen 1980«; Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis, Postojna 1889 (ponatis Vrhnika 2003), str. 115; Igor Sapač, Vrhnika: Pokopališče, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 661; Simona Kermavnar, Litoželezna dediščina 2. polovice 19. stoletja in prvega desetletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki, Vrhniški razgledi, 19, 2020, str. 74–93: 82.
Simona Kermavnar
