Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
7°C
JUTRI
17°C
1°C
Oceni objavo

Logaški fotograf Anton Vilar st.

Prispevek k opusu
 

Anton Vilar je bil profesionalni fotograf in velja za začetnika fotografije na Logaškem. Rodil se je leta 1884 v Šentjakobu ob Savi pri Ljubljani in umrl 1953 v Logatcu. Čeprav je bilo fotografiranje njegov poklic, sta v geslu v Slovenskem biografskem leksikonu izpostavljeni le njegovi vlogi skladatelja in organista (iz šole Antona Foersterja), dejavnost, s katero se je pravzaprav najdlje ukvarjal, pa je omenjena le mimogrede. Organist, cerkovnik, zborovodja in občinski tajnik je bil v Logatcu od leta 1903 (Štafančič).

 

Fotografsko obrt je Vilar odprl leta 1907, atelje v obliki večjega zastekljenega prostora je imel ob novozgrajeni secesijski vili na Zahribu (danes se temu delu Logatca reče Grič). Ker je elektrika v Logatec prišla šele v dvajsetih letih, je fotografiral pri dnevni svetlobi, ki jo je reguliral z zavesami. Pri delu je veliko uporabljal kulise. Kar na štirih od fotografij, objavljenih v članku, vidimo isto ozadje s kaneliranima stebričema z eksotičnimi drevesci, kar daje posnetkom romantičen pridih. Fotografije je načeloma tudi retuširal. 

 

V njegovem opusu prevladujejo tako samostojni portreti (npr. škof Frančišek Borgia Sedej) kot skupinski, a posvečal se je tudi pokrajinski in panoramski fotografiji (npr. Povodenj na Planinskem polju z Ravbarjevim stolpom, Pogozdovanje Krasa, obe iz ok. 1910) ter beleženju raznih dogodkov in slavij, tako rekoč reportažni fotografiji (Slovesnost blagoslova kapelice na Martinj Hribu leta 1910, itd.). Od tridesetih let dalje je fotografiral tudi že njegov sin Anton (Tajči; 1910–1988) (Komar). 

 

Veliko z Logatcem povezanih publikacij bogatijo in krasijo Vilarjeve fotografije in fotografske razglednice, a se pri tem pogosto srečamo s situacijo, ko ni naveden kot avtor, prav tako nič ne izvemo o tiskarjih oz. tiskarnah in hrambi, kar žal zabriše pomemben del védenja in informacij. Primož Lampič je v svojem delu o obarvani in barvni fotografiji ter barvnem tisku na Slovenskem od začetkov do leta 1945 opozoril: »Nasploh dosedanja obravnava razglednic kaže, da jih zlasti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preučevalci večinoma niso razumeli kot muzejske predmete, ki lahko posredujejo celo vrsto podatkov, pač pa le kot same po sebi nevidne priče razvoja nekega kraja ali mesta. Tako se je ponovil odnos, ki je svojčas veljal in pogosto še danes velja tudi za fotografijo: urednikom tiskov in uporabnikom je pomembna vsebina, ne pa avtor podobe ali celo tiskarna«.

 

V župnijskem arhivu v Dolnjem Logatcu hranijo fotografski album, v katerem kar nekaj fotografij in fotografskih razglednic – zlata doba razglednic je sicer trajala od konca 19. do dvajsetih let 20. stoletja – nosi Vilarjevo signaturo, štampiljko. Razlago za to, da se je ta zanimivi album znašel v župnišču, je prispeval gospod Jan Mihevc. Glavni namig je bil, da je več upodobljenih ali pa naslovnikov  razglednic iz družine Poženel, mdr. večkrat naletimo na brate Franceta, Janeza (klicali so ga Ivan), Antona (Tone), Martina in sestro Franco (Francka). Anton Poženel, ki bo v nadaljevanju še večkrat omenjen in za čigar domnevno zapuščino pravzaprav gre pri obravnavanem albumu, se je priženil k Frčk (poročil se je s Pavlo Gostiša): bivša Frčkova hiša pa je danes Dom Marije v sklopu Zavoda Dom Marije in Marte pri dolnjelogaški župnijski cerkvi sv. Nikolaja. Stavbo je Antonova hčerka Marija sredi osemdesetih let minulega stoletja prodala Župniji Dolnji Logatec, med njenim adaptiranjem pa so očitno naleteli na album in ga shranili v župnišču.[1]

 

Fotografija 1: Na kompozicijsko dobro zasnovani fotografski razglednici, posneti s samosprožilcem, vidimo Vilarja z ženo in drugimi člani družine, nekateri sedijo na navadnih stolih, drugi so posedli po tleh vzdolž domače hiše, vile (danes Grič 2) in na stopnice. Profilirane okenske obrobe s konzolicami so se ohranile do danes, kljub temu da je bila stavba v zadnjem desetletju prezidana in močno degradirana. Za ozadje osrednji skupini pa je fotograf postavil kuliso s kaneliranima stebričema, ki jo bomo srečali na več tu objavljenih fotografijah. Širokolična ženska z izrazito brado in z belim predpasnikom v osrednjem delu slike je najverjetneje Vilarjeva žena (vidimo jo tudi na desni na fotografiji 4). Razglednica je naslovljena na Antona Poženela, na hrbtni strani je zapis: »Hvala za poslano kartico; še drugič. Enkrat te pridem z aparatom pogledat. Pozdrav od moje cele družine. Tvoj A. Vilar«. Vilarji in Poženeli so bili namreč prvi sosedje in tudi prijatelji.

 

Fotografija 2: Vilarjeva vila s fotografskim ateljejem na Zahribu (vir: Logaške novice, december 2019, str. 26).

 

Fotografija 3: Anton Vilar st. (vir: Štefančič, Prepevali so jih, str. 23).

 

Fotografija 4: Skupinski portret dveh žensk in dveh moških. Sprednja dva sedita in s pogledom nagovarjata gledalca, zadnja dva se zasanjano ozirata v daljavo. Ženski sta, sodeč po prstanih na levici, poročeni ali vsaj zaročeni, tisto na desni z belim predpasnikom smo videli že na prvi fotografiji in gre verjetno za Vilarjevo ženo: njen obraz je podoben ženski na fotografiji Božično drevo pri družini Vilar leta 1917 (objavljena v: Pod oboki sv. Nikolaja…, str. 89), kjer je prikazan Vilar z ženo in otrokoma. Glede na to, da je upodobljenka tu po videzu vsaj desetletje mlajša, bi fotografijo lahko datirali še v prvo desetletje. 

 

Fotografija 5: Posnetek poroke Francke Poženel s Karlom Jamnikarjem 28. maja 1911 (podatek o poroki v Statusu animarum). Ton, podoben sepiji, spominja na to, da je bila večina slik kopirana v rjavih tonih. S puščico je označen nevestin brat Ivan: njegova glava s te fotografije je služila za fotomontažo na sledeči sliki (fotografija 6).

 

Fotografija 6: Ivan Poženel kot avstroogrski vojak. Z veliko verjetnostjo lahko pritrdimo domnevi Jana Mihevca, da se Ivan kot vojak ob mobilizaciji ni utegnil fotografirati, domači pa so si po njegovi tragični smrti – ubit je bil že na začetku vojne, in sicer je bil septembra ranjen na bojišču v Galiciji ter potem prepeljan v Budimpešto v bolnico Szent István, kjer je oktobra 1914 umrl; njegovo ime je napisano tudi na eni od plošč v kapeli v središču Dolnjega Logatca, posvečeni padlim med 1. svetovno vojno – zaželeli njegovo fotografijo kot vojaka. 

Fotografska razglednica je bila poslana Antonu Poženelu. Vilarjev zapis na hrbtni strani je še posebej zanimiv, ker tako lahko rekonstruiramo njen nastanek, in sicer je skombiniral fotografijo uniformiranega telesa neznanega avstrijskega vojaka in Ivanovega obraza: »Tukaj ti pošiljam sliko Tvojega umrlega brata Ivana. Upam, da bodeš z njim zadovoljen. Seveda, da to ni čisto narejena, to je le kot vzorec. Druge bodo veliko boljše. Seveda se da to jako težko narediti, kjer sem moral ga v vojaški obleki, najprvo glavo in potem obleko,  in nazadnje vse skupaj slikat. Sliko [mišljen je torej obraz; op. S. K.] sem posnel iz slike od Franckine ohcet [fotografija 5; op. S. K.]. Ostani zdrav! Piši mi, kako ti ugaja, doma so zelo veseli, da sem ga tako pogodil. Vilar«.

 

Fotografija 7: Zadnja stran fotografije Ivana Poženela kot avstroogrskega vojaka z dopisom Antona Vilarja o njenem nastanku.

 

Fotografija 8: Na spodnjem delu skupinskega portreta pred drevesno kuliso je napis (štampiljka): I. Dramatični odsek K. I. D. v Dol. Logatcu. Katoliško izobraževalno društvo (K. I. D.), v okviru katerega je deloval tudi telovadni odsek Orel, je bilo v Logatcu ustanovljeno leta 1907. Na posnetku so tudi trije bratje Poženel, France, Ivan (tretji z leve v zadnji vrsti) in najmlajši Martin, ki na pol leži na preprogi spredaj. Moški, ki je poudarjen s položajem v sredini skupine in obrača pogled v svojo desno, je France, tudi eden od glavnih pobudnikov ustanovitve društva.

 

Fotografija 9: Fotografska  razglednica predstavlja štiri mlade moške (eden od njih je pošiljatelj, neki J. Žitko), dva sedita in dva stojita. Razglednica ni signirana, a ni dvoma, da gre za Vilarjev posnetek, na kar ne nazadnje kaže uporaba znane kulise s kaneliranima stebričema za ozadje. Naslovljena je na Antona Poženela, ki je bil takrat trgovski vajenec pri Martinu Plutu v Črnomlju. Na hrbtni strani je napis: »Te srčno pozdravljam jaz in vsi ker smo naslikani in mi je hudo ker mi nič ne pišeš prosim odpiši mi kako ti kaj gre, pozdravi Regbergerja. Zbogom J. Žitko. Nazdar«. Nazdar (Na zdravje!) je bil sokolski pozdrav, ki so ga prevzeli tudi orli; sokoli so ga pozneje spremenili v sokolski Zdravo!, orli pa so po 1. svetovni vojni vpeljali pozdrav Bog živi! 

 

Fotografija 10: Posnetek dveh moških, desni sedi in levi stoji, za njima spet vidimo znano kuliso z dvema stebričema. Fotografska razglednica je bila poslana iz Trsta (11. 6. ?) Antonu Poženelu v Črnomelj. Napis zadaj se da le približno razbrati in se glasi: »Sedaj sem že prost in imam mesečne plače [?] Orli dobro napredujejo igre [Jan Mihevc domneva, da tu pohvali dejavnost Dramatičnega odseka pri K. I. D.] imamo tudi vedno [?] Tudi ti želim vse najboljše k tvojem imendanu [godu]. Tvoj Pečkaj [?]. Eden od upodobljenih mladeničev je torej neki Pečkaj? Na sprednji strani je sekundaren pripis Ali koga poznaš?.

 

Fotografija 11: Glede na izvor posnetkov – skoraj nedvomno zapuščina Antona Poženela – gre za predstavnika orlovskega telovadnega društva (čeprav je samo po zunanji opravi to sicer težko trditi, saj so bile majice sokolov skoraj enake; posnetek je tudi pendant k fotografiji orla Martina Poženela). Mladenič je isti kot stoječi moški na fotografiji 10.

 

Fotografija 12: Orel Martin Poženel.

 

Fotografija 13: Poročna fotografija Franceta Poženela (1888–1966) in Zore Oražem, hčerke posestnika Josipa Oražma, ki je bil med obema vojnama tudi zelo uspešen in socialno angažiran župan v Mostah pri Ljubljani in je dal v poznih dvajsetih letih na Selu zgraditi več hišic za delavce z vrtom (Ilustrirani Slovenec 1929). Vprašanje delavskih stanovanj je bila takrat vélika evropska arhitekturna tema, o kateri je veliko pisal mdr. arhitekt Ivan Vurnik, ki je naredil tudi načrte za Vurnikovo kolonijo v Mariboru, edinstven primer uspešnega reševanja delavskega stanovanjskega vprašanja pri nas (Ciglenečki). Na Slovenskem je tovrstnim projektom gotovo botrovala temu naklonjena politika, saj je bil med letoma 1927 in 1928 minister za socialno politiko v jugoslovanski vladi Poženelov logaški prijatelj dr. Andrej Gosar, eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega nauka pri nas.

France in Zora sta se poročila avgusta 1917, ko je on prišel z bojišča na kratek dopust. Tako kot brat Ivan je bil namreč takoj ob začetku vojne mobiliziran in vključen v bosansko-hercegovski pehotni polk. Na sliki je v uniformi nižjega podčastnika z eno srebrno šesterokrako zvezdico na ovratniku, na glavi ima ustaljeno oficirsko pehotno kapo z zlatimi našitki. Že septembra je moral na tirolsko bojišče in se šele konec septembra naslednje leto vrnil domov. 

 

Fotografija 14: Na ozkem pokončnem secesijskem formatu fotografije je predstavljen France Poženel, spet kot vojak, in sicer tu že kot naddesetnik (vodnik), na kar kažejo tri zvezdice na ovratniku. Njegova nič kaj toga ali strumna postavitev pred temnim oblačnim ozadjem se precej razlikuje od večine drugih fotografij slovenskih častnikov, ki so se dali fotografirati med 1. svetovno vojno. Poza nakazuje Poženelovo razmišljajočo in umetniško naravo, ki ji vojaška uniformiranost zelo gotovo ni bila pisana na kožo. Leto mlajši od prijatelja dr. Andreja Gosarja je v neizdani povesti Žive korenine razmišljal mdr. o političnih razprtijah, ki so delile narod, tudi Logatčane, in so še danes aktualne: »Politično razcepljeni smo se igrali Orle in Sokole in smo pri tem pozabljali na nujnosti, ki bi jih morali imeti v načrtu in jih tudi izpeljati v dobrobit skupnosti in posameznikov. Voditelji obeh strani so bili udarjeni s slepoto, da niso opazili, kako s trudom prevržene brazde podtika neki tretji tuje sadike […]« (Musec). Fotografija ni signirana, a je glede na provenienco nedvomno Vilarjeva.

 

Fotografija 15: Oče s štirimi majhnimi otroki (mati je očitno pokojna, deček deluje precej bolehno). Čeprav je na prvi pogled zaradi kulis v ozadju videti, da je bil posnetek narejen v notranjščini, je postavitev desk, na katerih stoji skupina, dokaz, da gre za zunaj posneto fotografijo.

 

Fotografija 16: Skupinski portret vodstva in podmladka Jadranske straže iz Dolnjega Logatca. Skupino je mogoče identificirati po napisu z emblemom JS na levem krilu vrat stavbe (verjetno Obrtna šola) v ozadju. Jugoslovanska pomorska organizacija Jadranska straža je bila ustanovljena leta 1922, pod nadzorstvom prosvetnih oblasti pa se je po šolah razširil njen podmladek, ki naj bi mladino domoljubno in narodno-obrambno vzgajal in krepil ljubezen do morja. Do sredine tridesetih let se je Podmladek JS razširil na večino šol v Sloveniji (Lakner). Duhovnik v prvi vrsti je Valentin Remškar, prvi župnik leta 1910 ustanovljene župnije v Dolnjem Logatcu, ki je službo župnika tu vršil vse do svoje smrti 1947. Datacija: ok. 1940 ?.

 

Fotografija 17: Izrez prejšnje fotografije z emblemom Podmladka Jadranske straže.

 

Fotografija 18: Dopasna podoba mlajšega moškega s široko kravato. Datacija ok. 1940 ?.

 

Fotografija 19: Ena od oblik podpisa (štampiljke) fotografa Antona Vilarja st.


 

[1] Za pomoč pri pisanju prispevka se najlepše zahvaljujem gospodu Janu Mihevcu (vnuk v nadaljevanju omenjenega Martina Poženela), ki mi je mdr. posredoval podatke iz Statusa animarum iz župnijskega arhiva v Dolnjem Logatcu in slikovno gradivo iz lastnega arhiva (sl. 6, 7) ter arhiva dr. Andreja Mihevca (sl. 8).

 

 

Izbor uporabljenih virov in literature

Album fotografij, ŽA Dolnji Logatec; Osebna arhiva Jana Mihevca in dr. Andreja Mihevca; Status animarum, ŽA Dolnji Logatec; Slovenska biografija. Vilar, Anton (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi787199/, maj 2020); Župnija Dolnji Logatec, Od društvenega do medgeneracijskega doma, ŽA Dolnji Logatec 2016 (panoji pred Zavodom Dom Marije in Marte); Milan Trobič, Logatec 1941 – Na prepihu (https://naprepihu.home.blog/2019/04/10/logatec-1941/, maj 2020); To in ono (objava fotografije Pogozdovanje Krasa), Dom in svet, 9, 1910, str. 413; Jubilej dela. Pogled na Koroščevo cesto na Selu pri Ljubljani, Ilustrirani Slovenec, 6. 10. 1929, str. 319; Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918 (razstavni katalog; avtor razstave Mirko Kambič), Kranj 1977; Orli in Sokoli v Dolenjem Logatcu (ur. Mira Hodnik, Bibijana Mihevc), Logatec 2001; Marcel Štefančič, Kapelica Pr’ Bsc’, Logaške novice, marec 2003, str. 13; mAŠ [Marcel Štefančič], Novi mozaik logaške dediščine, Logaške novice, april 2003, str. 21; Janez J. Švajncer, Logatec v zgodovini, Logatec 2004, str. 370; Od obrti do podjetništva. Zbornik ob 30letnici Območne obrtne zbornice Logatec (ur. Marcel Štefančič), Logatec 2006, str. 14, 29, 127; Saša Musec, Korenine prijateljstva, ki so prebudile kulturni utrip. France Poženel, v: Pod oboki sv. Nikolaja. Stoletje župnije Dolnji Logatec(ur. Alen Širca, Milan Trobič), Logatec 2010, str. 134–139; N. M. [Nevenka Malavašič], Razstava fotografij v Stekleni dvorani, Farni list župnije Dolnji Logatec, julij–avgust 2010, str. 21; Marjeta Ciglenečki, Vurnikova kolonija v Mariboru, Ljubljana 2014; Simona Kermavnar, Grič. Št. 2, Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, str. 189; Primož Lampič, Svetloba kot barva: Obarvana in barvna fotografija ter barvni tisk na Slovenskem od začetkov do leta 1945. Light as Colour. Colour and Coloured Photography and Colour Prints on Slovenian Territory from its Beginnings until 1945, Ljubljana 2015, passim; Jernej Lakner, Jugoslovanska pomorska organizacija Jadranska straža 1922–1941 in Slovenci (magistrsko delo), Koper 2016; Gvido Komar, Anton Vilar, logaški fotograf, organist, cerkovnik, zborovodja in skladatelj (14. 11. 1884 – 18. 12. 1953), Logaške novice, december 2019, str. 26–27; Marcel Štafančič, Prepevali so jih, Logatec 2020, str. 2223.

 

Simona Kermavnar

Oglejte si tudi