Simona Kermavnar

Za v osnovi gotsko cerkev Marije pribežališča grešnikov – Mati Božja s Planinske gore – je Valvasor 1689. v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da so jo »zgradili približno pred 32 leti...«,[1]glavni portal je datiran z letnico 1633, severni stranski pa leto prej. Dobro stoletje kasneje (1740) je Valentin Metzinger za véliki oltar naslikal znamenito sliko Marija zavetnica s plaščem,[2] in sicer za bratovščino Kraljice angelov.[3] Danes je slika hranjena v planinski podružnici sv. Roka, v tronu pa se od leta 1856 dalje izmenjavata lesena figuralna skupina Luke Čeferina oz. slika na pločevini Jurija Tavčarja iz 1882, obe nekakšni priredbi Metzingerjeve slike.[4] Oltarni nastavek je bil (precej temeljito) prenovljen leta 1849; ta letnica je zapisana v akantovi kartuši nad okvirjem oltarne niše.

Poleg Metzingerjeve slike predstavlja najkvalitetnejšo opremo oltarnega nastavka šest svetniških kipov naravne velikosti (v. od 151 do 165 cm), ki obdajajo tron po trije na vsaki strani. V današnji postavitvi si od gledalčeve leve sledijo: Andrej, Janez Evangelist, Peter, Pavel, Anton Padovanski ter neznan svetnik, najverjetneje apostol. Drží namreč knjigo, kar ga načeloma določa za Kristusovega učenca, tako kot še pri treh drugih. Peter in Pavel držita tudi svoja individualna atributa, torej ključa oz. meč, pero evangelista Janeza pa je izgubljeno. Starejši Petrov brat in prav tako apostol Andrej se naslanja na poševni križ oz. ga objema, torej atribut, na katerem je dočakal mučeniško smrt. Z izjemo svetnika v frančiškanskem habitu, ki edini ni apostol in je najverjetneje sv. Anton Padovanski, nosijo vsi antikizirajoča oblačila.  

Posebej je treba izpostaviti prefinjenost kipov, ki odražajo poznavanje anatomije, kar je še posebej opazno na odkritih delih telesa, npr. prsih, rokah, stopalih, občudujemo pa lahko tudi izraznost obrazov. 

Zelo verjetno je isti umetnik izdelal tudi kipe v atiki, in sicer kralja Davida z liro in sulico ter (neidentificiranega) preroka, dva angela (Mojca Jenko ju označi kot »precej razgaljena mladeniča«) ter reliefno upodobljenega Boga Očeta, obdanega s krilatimi angelskimi glavicami.

Kipi so bili nazadnje obnovljeni leta 1997 za časa župnika Stanislava Škufce. Delo je izvršil Marko Kavčič iz Šentjošta.[5] Zavod za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici o postopku ni bil obveščen in zato tudi ne hrani nobene s tem povezane dokumentacije.[6]

Žal si je restavrator – kot lahko vidimo v primerjavi s fotografijami,[7] posnetimi nekaj let pred posegi – svoje delo predstavljal zelo po svoje. Kipi so bili namreč na oltarju samovoljno zamenjani, ne upoštevaje pravilo, da se spremljevalci titularnega svetnika v tronu razvrščajo v parih (v vsaki etaži posebej) tako, da stoji višje rangirani na odličnejši evangeljski, nižje rangirani pa na podrejeni listni strani. Pri tem ne gre za individualno odločitev o prednosti enega pred drugim, temveč za splošno uveljavljeno hierarhično lestvico, kot se je skozi čas izoblikovala v litanijah vseh svetnikov in v himnah oficija za praznik vseh svetih.[8]

Sprememba postavitve kipov je privedla tudi do tako očitnega nesmisla, da sedaj prerok na skrajnem koncu preklade – ki je s kraljem Davidom zamenjal postavitev – namesto proti Bogu Očetu v središču atike s kazalcem desnice kaže  proti steni prezbiterija. Poleg tega so bili svetniki (npr. njihovi lasje, brade, draperija itd.) modificirani do te mere, da jih v primerjavi s tistimi na starih fotografijah le s težavo prepoznamo, brez občutka nanesena kričeča, groba polihromacija pa jim je odvzela vso vzvišeno lepoto in eleganco.

Nekateri zelo nebogljeni »popravki« so očitno starejši. Tu imamo v mislih zlasti določene detajle, kot so stopala sv. Petra in roka sv. Antona. Jerneju Ternovcu (Trnovca; †1933) iz Polhovega Gradca, ki je véliki oltar obnavljal leta 1873,[9] jih vsekakor ne moremo pripisati.

Kolikor mi je znano, svetniške kipe nastavka in tiste v atiki vélikega oltarja na Planinski gori omenja med umetnostnimi zgodovinarji le Mojca Jenko, in sicer v zborniku Planinska dolina iz leta 2009: »…večina plastik oltarnega nastavka izdaja precejšnjo kvaliteto in glede na modelacijo obrazov in rok ter način obdelave draperije spominja na stvaritve polhograjske družinske rezbarske delavnice Facia ali celo na stvaritve Michaela Löhra.«[10] (Razlog za umanjkanje pozornosti stroke je bržkone povsem banalen, namreč, vozna makadamska cesta je bila na Planinsko goro narejena šele leta 1987[11]). Jenkova se je oprla na opis dr. Antona Strleta, ki je bil med 1953 in 1958 v Planini župnijski upravitelj. V tipkopisu Popis cerkva je leta 1954 zapisal: »Kipi v glavnem oltarju (6) so razgibano baročni, ca 1,50 m visoki, leseni. Verjetno so bili postavljeni semkaj, ko je bil zadnjič (1873) prenovljen veliki oltar«.[12]

Ljubljanskega kiparja Henrika Michaela Löhra (*ok. 1700 † po 1761) gre kot potencialnega avtorja pač izključiti, saj so zanj značilne izrazito čokate figure (Sergej Vrišer je recimo izpostavil »izrazito kratka, stisnjenega telesa..«[13]), planinskogorski svetniki pa so vse prej kot taki. Glede na tukaj v grobem predstavljene okoliščine in stanje je konkretnejšo oceno seveda težko podati. Vsekakor so očitne paralele s krogom polhograjske družinske delavnice Facia (v poštev bi prišla predvsem brata Anton *1706 † 1750 in Gregor *1710 †1741)[14], plastike bi lahko datirali malo pred sredino 18. stoletja, najverjetneje istočasno ali le malo kasneje kot Metzingerjevo sliko.