»Pa je konec počitnic«, smo Barjani dejali v torek, 13. septembra in se z majhno zamudo odpeljali proti Pokljuki. Naš cilj, Viševnik, se nam je zaradi slabega vremena že dvakrat uspešno izmuznil, a tokrat nam je bilo vreme naklonjeno.

S parkirišča na Rudnem polju smo krenili desno po makadamski cesti, ob kateri so kažipoti za Triglav. Pot se rahlo vzpenja do smučišča, nato se začne zmerni vzpon skozi gozd, ki se konča na manjši ravnini Zlate vode. Po spet bolj strmi poti smo prispeli do sedelca, s katerega se nam je odprl lep razgled na Spodnje Bohinjske gore. Pot se nato vzpne skozi pas rušja, ki preide na razmeroma strma travnata pobočja. Sledi kratko prečenje kamnitega  pobočja, nato se pot strmo vzpne in nas pripelje na razgleden vrh Viševnika (2050 m).  Z vrha smo imeli lep razgled na sosednja Draška vrhova, Triglav, Ablanco nad planino Konjščico in na temno zelene gozdove Pokljuke.                     
    

Po kratkem počitku, žigosanju in fotografiranju, smo se počasi in previdno po isti poti vrnili na Rudno polje. Ob poti so nas spremljale maline, jerebike, okrašene z rdečimi plodovi, resasti sviščevec, volnatoglavi osat, smetlika in še kar nekaj gorskih cvetlic.

Prijetno utrujeni, a ponosni, saj smo osvojili najvišji vrh v pohodniški karieri Barjanov, smo se vkrcali na avtobus,  na katerem smo glasno razpravljali o našem podvigu. Glasnost razprave je sorazmerno z bližanjem domu upadala in prešla v tišino, v kateri smo podoživljali svoje prijetne vtise.       
                                                                                               

Jutranje kave in dobrot slavljencev ne bom omenjal, saj so že stalnica naših pohodov.

Hvala Frenku in Sonji za varno izpeljan pohod, hvala vsem za prijetno razpoloženje..

Zapisal: Milan Pavlin

Fotografije: Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak, Andrej Verbič