Jutro 12. junija. Kislo, kot že mnoga druga v teh zapoznelo »aprilsko« pomladnih dneh. Sivi oblaki nad Vrhniko niso obetali nič toplega sonca. Tudi vremenska napoved ni bila obetavna: »deloma oblačno, z občasnimi krajevnimi plohami in nevihtami.“ Vreme in slaba vremenska napoved sta tako spremenila načrtovano pot Barjanov na Vodiško planino. Ko smo se pohodniki nekoliko negotovi, kam se bomo odpravili, zbrali ob določeni uri, sta nas optimistično pozdravila vodji pohoda Sonja in Vojko. Povedala sta, da gremo na Medvedje Brdo, kjer je polno zanimivosti. Na obrazih Barjanov ni bilo pretiranega navdušenja, češ, saj itak poznamo ta kraj, ki je v naši bližini.

Prvi dvomi o tem, kaj naj bi bilo zanimivega na Medvedjem Brdu so se razblinili že  v Žibršah, ko nam je Vojko pokazal ohranjen kamniti obok, pod katerim je  vodno zajetje s koritom, kamor so domačini hodili napajat živino in prat perilo. Nad izvirom stoji ob cesti obnovljena kapelica,  v kateri je vzidana kamnita plošča z latinskim napisom, ki označuje polovico poti med Idrijo in Vrhniko. Prvotna kapelica je bila postavljena ob obisku avstro-ogrskega cesarja v idrijskem rudniku živega srebra.  Cesta, ki povezuje Vrhniko in Idrijo se imenuje srebrna cesta, ker so po njej tovorili živosrebrno rudo in oskrbovali rudnik z lesom, hrano in opremo.

Pot nas je vodila po jugozahodnem obronku razgibane pokrajine, mimo nekdaj mogočnih kmetij, po stiku dolomitnega in kraškega sveta, kjer smo v dolini Pikelca videli brezno, ki požira vodo, ki se  podzemno pretaka tja do idrijskega Divjega jezera. Vojko pozna vsako ped teh krajev, njihove posebnosti in zgodovino njenih prebivalcev. Pokazal nam je v skalno ploščo vtisnjene okamnele stopinje dvonogega kuščarja, prednika dinozavra.

Na še nepokošenih travnikih, pisanih od nešteto rožic, nas je Sonja poučevala o rožah. Vsepovsod kozja brada, materina dušica, navadno korenje, različne drobnocvetne orhideje, navadni gadovec ..., tako, da sploh nismo čutili utrujenih nog, čeprav smo hodili že skoraj  štiri  ure. Šele ko sta nam vodja povedala, da nas na kmetiji Šinkovc čakata gobova juha in ajdovi žganci, smo se  zavedali, koliko časa se že potepamo.

Po topli malici smo odšli še do razgledne točke na Šinkovcovem griču, kjer je postavljen kamen s smerokazi za gore na vseh straneh neba, nato pa do bližnje cerkve Sv. Katarine, v kateri je ohranjen del freske iz 15. stoletja. Poleg cerkve je  pokopališče, na katerem so baje pokopavali umrle z Vrhnike, ko je v srednjem veku morila kuga. Po ogledu cerkvice smo se mimo smreke, pod katero so počivali pogrebci, kadar so nosili mrliča na pokopališče, spustili nazaj na Trate. Skozi Trate je v času med prvo in drugo svetovno vojno potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, na kar opominja mejni kamen iz leta 1920, postavljen po Rapalski pogodbi.

Na konec potepanja nas je opozorilo grmenje, debele kaplje dežja in tudi nekaj zrn toče. To ni skalilo naše dobre volje in prijetnega druženja.

Ko sva prišla domov, sva o izletu povedala sosedoma, novopečenima upokojencema. Vsa navdušena sta obljubila, da se bosta naslednjega pohoda udeležila tudi onadva in  z veseljem postala Barjana.

Besedilo: Miran in Irena

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak