Pismo Ireni

Po vročem poletju in deževnem ponedeljku je prišel 10. september. Že aprila sva za ta dan v najin koledar zapisala POHOD MUROVICA – CICELJ – MIKLAVŽ. Po dveh dopustniških mesecih smo bili vsi veseli snidenja in mislim, da smo te vsi pogrešali. Točno ob 7. uri smo krenili na pot in po krajšem »spoznavanju naše domovine« ob 8.15 prispeli na izhodišče poti nad vasico Sveta Trojica. Po poti smo se »skoraj« demokratično odpovedali jutranji kavi, zato smo nekateri še malo zasanjani krenili v hrib. Blago razgiban zahodni del Posavskega hribovja zaradi gozda nudi okrnjen pogled, občasno pa se le malo posveti med drevesi navzdol. Videli smo vasico Vinje, ki je nekoč dobila ime po vinski trti, danes pa v okolici raste divja vinska trta, ki jo nismo videli, videli pa smo divje hruške, divji bezeg in morda še kaj divjega. 

Po rahlem vzponu smo prišli na vrh Murovice (743 m), kjer sta nas pričakali dve klopci in dva zvončka za srečo. Po zvenu zvončka smo na pobudo Sonje z eno minutnim molkom počastili tvoj spomin in se zavedli, da je tudi navidezno varna pot lahko usodna. S predramljenimi čustvi smo se previdno odpravili na pot. Pred tem smo zmotili močerada, ki nas je s svojo značilno barvo opozoril, da naj ga pustimo na miru in da smo vdrli v njegov teritorij.

Po grebenu smo nadaljevali pot in pod seboj zagledali vasico Zagorica pri Dolskem, v kateri se je leta 1754 rodil Jurij Vega, naš veliki matematik. V vojaški službi je napredoval od navadnega topničarja do polkovnika, avstrijski cesar Franc II pa mu je podelil dedni baronski stan. Sonja nam je s fotokopijo njegovega portreta obudila spomine na šolske dni, ko nas je njegov portret vzpodbujal z njegovega matematičnega priročnika, ter na leta, ko  smo ga imeli v denarnici na bankovcu za 50 tolarjev.

Na mojo srečo na naši poti nismo ugledali prav dosti cvetočih rož in grmov, saj bi si brez tvoje pomoči težko zapomnil vsa znana in neznana imena, kot na primer brstična konopnica. Našo pozornost je pritegnila lepljiva kadulja s svojo značilno dvoustno obliko cveta. Seznanili smo se z  gozdnim repincem, ki sem ga nevede na hlačah prinesel domov. Poskusili smo tudi sladko koreninico, ki ima najprej zelo sladek, nato pa grenak okus – kot marsikaj v našem življenju.

Naš naslednji osvojeni vrh je bil Cicelj, ki je visok med 819 in 836 m (različni viri oziroma lokacije). Ker z vrha ni razgleda, smo se hitro odpravili proti vasici Vrh Svetega Miklavža, nad katero stoji cerkev Sv. Miklavž nad Savo, ki je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Pogled skozi ključavnico nam je razkril del lepo ohranjenih poslikav.

Po kratkem ogledu smo se spustili do bližnje turistične  kmetije, kjer so nas pogostili z okusno obaro, žganci in skutino potico z meto. Prišli smo tudi do zaslužene opoldanske kave, ki nam je dala energijo, da smo se po dokaj strmi poti skozi gozd odpravili proti dolini. Na začetku Moravč smo se posedli na avtobus, ki nas je ob 15.30 še pred dežjem varno pripeljal na Vrhniko.

Glede na vreme je bila izbrana trasa pohoda idealna, zato smo se pohodniki dobre volje, malo blatni, a zadovoljni vračali na svoje domove. Všeč bi ti bilo!

Besedilo: Milan Pavlin

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Andreja Mole