Vili je bil 25 let del frankolovske pevske tradicije, od leta 1990 je neprekinjeno prepeval v moškem zboru PD Anton Bezenšek in za to prejel zlato Gallusovo značko. Več mandatov je bil član izvršnega odbora društva ter zanesljiv društveni delavec, ki se je zavedal, da brez prostovoljnega dela ni društvenih uspehov. Vedno smo lahko računali nanj in skoraj ni bilo prireditve ali aktivnosti brez njegovega udejstvovanja. Kot član Bezenškove rodbine je bil izredno ponosen na svojega sorodnika in slovenskega rodoljuba Antona Bezenška iz Bukovja, po katerem je poimenovano tudi naše prosvetno društvo. Spominjamo se pevskega obiska v Bolgariji leta 2006, kako ga je prevzelo srečanje s potomci Antona Bezenška in kako je bil srečen, da je tudi sam sorodnik človeka, ki je v Bolgariji visoko cenjen in spoštovan. Podobni občutki so ga prevevali ob obisku Bolgarov na Frankolovem v lanskem letu, ko smo odkrivali doprsni kip Antona Bezenška pred OŠ Frankolovo in šolo poimenovali po našem rojaku.

Za članstvo in delo v več društvih, za svoje ljudi, sosede in prijatelje je vedno našel čas. Bil je odprt in družaben človek, ki so ga poleg družinske bogatile še mnoge druge ljubezni. Vinogradu in pridelavi dobrega vina je namenil ogromno truda in pozornosti. Ne le v njegovem, tudi v vinogradih številnih prijateljev prepevajo njegovi klopotci. Močno povezanost z naravo dokazujejo številni prehojeni slovenski vrhovi, za bolj praznično vzdušje pa je ob božiču pri »marofu« postavljal jaslice in nas vabil na ogled.

Težko je v besedo ujeti dušo plemenitega človeka in izpostaviti vse dobro, kar bomo po njegovem odhodu nosili s seboj tisti, ki smo Vilija poznali. Posebej nam bo ostalo v spominu naše zadnje druženje s pevci na njegovem domu v začetku avgusta, ko smo mu voščili za dopolnjenih 53 let. Vesel je bil našega obiska, mi pa smo upali, da bo zmagal. Ni. Še preden smo na koledarju obrnili nov mesec, smo našemu prijatelju lahko zapeli le še zadnje slovo.

Prosvetno društvo Anton Bezenšek, Frankolovo