V  novo leto  smo vstopili polni pričakovanj, polni upanja v lepo prihodnost. Ja, lepo in lepše nam je, če nismo sami, smo zdravi in se veselimo srečanj s prijatelji in znanci.

Organizirali smo novoletni pohod okoli Šmartinskega jezera, ki je že naša stalnica, naša tradicija mnogih let. Marsikaj se je spremenilo, ni bilo slišati zvoka harmonike Janka Moguja, ki nam je vsa leta igral, ni bilo slišati Irene Rotar, ki je vsa leta poskrbela za čaj in njene rolade so bile vedno drugačnega okusa, a vedno zelo dobre.

A pot življenja gre dalje, lepi spomini ostanejo. Zbralo se nas je skoraj štirideset, kljub neugodnim razmeram za hojo.

Za začetek sem vse pozdravila in jim zaželela vse dobro, ter jih povabila k strokovno vodeni telovadbi naše domačinke, dipl. fizioterapevtke Lucije Marovšek. Po preciznih navodilih smo se razdelili v skupine po zmogljivosti in se odpravili na pot. Zanimivi pogovori, klepet in dobro počutje so nas spremljali. Vsi se zavedamo, da je gibanje v naravi zdravo in vsak korak pripomore k boljšemu počutju, sami pa moramo poskrbeti za varnost, saj je sneg in led še na poteh. A »škripanja« pod nogami je prava »muzika«, ki je že dolga leta nismo doživeli.

Po pohodu smo se okrepčali, našemu Marjanu Novaku zapeli in zaželeli vse najboljše ob okroglem jubileju.

Zvok harmonike našega Draga Sivka je božal naše duše in ubrano petje se je slišalo po vasi. Ja, invalidi se cenimo, se spoštujemo in od znanca sem slišala: »Bravo, malo je potrebno dajati in prejmeš mnogo. Vi to znate, znate se podružiti, znate se poveselit in si podariti čas, s katerem razpolagamo vsi enako.«

Hvala Peter Kotnik za organizacijo dobrega vzdušja ob malici, hvala vsem, ki ste delili lepe trenutke ob skrbi zase za svoje zdravje .Zaigrajmo in zapojmo v lepe trenutke in na željo prisotnih počakajmo, da se vreme otopli in se ponovno podamo na pohod okoli Šmartinskega jezera.

Tekst in foto: Dragica Mirnik