V spomin na usodni 12. februar 1945, ko so nemški okupatorji kot kazen za uboj enega nemškega funkcionarja iz zapora Stari pisker odpeljali 100 zapornikov in jih nehumano tri ure obešali po jablanah, občine v neposredni bližini Grabna pri Stranicah skupaj z društvom Sto frankolovskih žrtev vsako leto pripravijo žalno slovesnost. Letošnja je bila prav posebna, saj so se je udeležili predsednik države Borut Pahor, celjski škof Stanislav Lipovšek in nemška veleposlanica Anna Elisabeth Prinz.

Pahor se je ob tem spomnil letošnje žalne slovesnosti v Auschwitzu, kjer so eno preživelih taboriščnic novinarji vprašali, kaj jo je ob vrnitvi na ta grozni kraj zločina najbolj osupnilo. Rekla je, da vprašanje neke srednješolke, ki jo je na ulici, vedoč, da se udeležuje te slovesnosti, vprašala, kaj so naredili narobe, da so pristali v koncentracijskem taborišču. »Nič niso naredili narobe. Kaj so naredili narobe ljudje, ki so ob zori svobode tukaj tako žalostno končali. Nič niso naredili narobe. Tragična usoda jih je postavila v čas druge svetovne vojne, ko zločinom ni bilo konca.« In čeprav smo po koncu vojne dejali, da nikoli več, je bilo petdeset let kasneje mogoče fotografije iz Auschwitza primerjati s fotografijami iz Srebrenice, je še opomnil predsednik. Kot je še izpostavil, si v svojih zadnjih nagovorih prizadeva k večji strpnosti, sožitju in medsebojnemu razumevanju.

K temu je pozval tudi celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je v nagovoru pred blagoslovom grobov dejal: »Poslej je ta kraj posvečen žrtvam stotih talcev, zavednim domoljubom, Slovencem, ki so dali življenja za našo domovino. To grobišče je urejeno, za kar se zahvaljujemo vsem lokalnim skupnostim. Je pa širom naše domovine še veliko grobišč iz medvojnega in povojnega obdobja, ki so vedno glasnejše vabilo, da bi presegli, kar nas razdvaja, si segli v roke, in obrodili sad resnične sprave z našo preteklostjo.«

Tokratni je bil osrednji slavnostni govornik zgodovinar Tone Kregar, ki se je najbolj osebno dotaknil konkretnih, kruto umorjenih žrtev (99 so jih obesili, enega, ki ni mogel gledati usmrtitve lastnega sina in je hotel zbežati, pa so ustrelili). »Bili so fantje in možje različnih starosti, od 16. do 64. leta – kmetje, delavci, obrtniki in uradniki, večinoma z različnih koncev Štajerske, pa tudi iz drugih slovenskih krajev. Bili so različnih svetovnih nazorov in opredelitev, komunisti in kristjani, verni in neverni. Predvsem pa je vsakdo izmed njih bil osebnost z lastno življenjsko zgodbo, upi, strahovi in hrepenenji – nekogaršnji mož, sin, oče ali brat. Čeprav so predstavljali vzorec takratne slovenske družbe in človeka, dejansko niso bili prav nič drugačni od nas tukaj in zdaj.«

Žalne slovesnosti so se poleg različnih funkcionarjev udeležili mnogi svojci umrlih. Nekaterim so kljub časovni odmaknjenosti dogodka še tekle solze po licih.

Rozmari Petek

Foto: Jure Vovk