Z drugo strokovno delavko v skupini sva srečanje načrtovali kar nekaj časa prej, saj je bilo potrebno zbrati veliko materiala, ki ga je bilo potrebno tudi ustrezno pripraviti. Prve priprave so se začele s povpraševanjem staršev po materialu. Kljub temu da sva napisaliseznam, so starši spraševali, če morda potrebujeva še kaj, kar bi prinesli s seboj na srečanje. Ja, pripravljenost na sodelovanje je bila zares velika, kar se je odražalo tudi na samem dogodku, saj so s seboj prinašali različne pripomočke (orodja), ki so nam pomagali pri izdelovanju iz lesa. Kasneje je bilo to razvidno tudi iz samega poteka izdelave in na koncu izdelka.
Pred samim dogodkom sva tudi midve stopili v akcijo in nabirali material. Bilo je zanimivo in tudi smeha ni manjkalo, saj sva morali žagati, zbirati različna orodja, ostanke lesa, se pobliže seznaniti z vrtalnim strojem, izbrati ustrezne žebljičke in še kaj bi lahko naštevali.
Na dan srečanja sva pripravili prostor, ki je bil za tako dejavnost skoraj premajhen, saj so se srečanja udeležili tudi bratci in sestrice. In skoraj bi to srečanje lahko poimenovali Družinsko ustvarjanje.
Otrokom prej nisva povedali, s čim in kako bomo na srečanju ustvarjali, zato je bilo pričakovanje še toliko večje. Tudi starši so bili radovedni in malce negotovi (le kaj bi lahko naredili iz lesa), a ustvarjalnost in sodelovalna kultura ter sproščeno vzdušje so prinesli pozitivne rezultate.
Odzivi otrok in staršev so bili prijetni, oči so kar sijale od navdušenja, otroci so z velikim veseljem ob pomoči staršev zabijali žeblje, lepili, sestavljali, barvali, podajali ideje. Skratka, užitek jih je bilo poslušati, gledati, kako sproščeno so se predajali ustvarjanju. Sodelovali so z veliko vnemo, si med sabo pomagali in svetovali.
Če bi mogla, bi zapisala vsa najina občutja in občutja otrok in njihovih staršev, a je to zelo težko prenesti na papir, zato bi se izrazila takole - KO SI POGLEDAL NAOKOLI, SI VIDEL LE NASMEJANE IN ZADOVOLJNE OBRAZE.
Katarina Antloga, Martina Gorišek,
Vrtec Mavrica Vojnik



