Tema se je že redčila, ko so se iz nje začele luščiti postave pohodnikov. Večina ljudi še sladko sanja v svojih posteljah, mi pa, kot da nam je sonce poslalo energijo že vnaprej, smo se že pozdravljali, se šalili in si dajali pogum za na pot.

Pot ni ravno pretežka niti predolga, tako da je kar pravšnja za nabiranje kondicije.

Kača več kot tridesetih pohodnikov se je vila proti vrhu. Vsi smo pogledovali na vzhod, kjer so oblaki branili soncu, da se nam prikaže. V daljavi se je zaslišal glas harmonike. Vsi smo napeli ušesa in ugotavljli, ali se sliši od spodaj ali od zgoraj. Kmalu so se dvomi razjasnili. Seveda, na vhu skale je Karli Čretnik veselo vlekel meh, na nebo pa se je počasi vzpenjalo sonce in se pokazalo v vsem sijaju. Kar dih nam je zastal in neka notranja sreča nas je objela.

Seveda smo idilo »pofotkali«, dokaz je priložen. Ob povratku smo se oglasili na eko kmetiji Mark, kjer sta nam hišni gospodinji Vikica in njena snaha Marjetka postregli z domačimi dobrotami. Mmmm, se je prileglo!

Vsem Markovim se iskreno zahvaljujemo za izkazano gostoljubnost in se še priporočamo.

Pot smo zaključili z dobro voljo in ogromno energije, ki nam jo je dalo sonce. Vsi, ki smo žrtvovali jutranji spanec in prišli na Špičasti vrh, smo si ponovno obljubili, da se drugo leto ponovno srečamo.

Irma Blazinšek