»Od kod si pa ti?« je preprosto vprašanje, ki me pogosto spravi v zadrego. Živim v Vipavi, delam v Ljubljani, ob enem sem še vedno povezana z rodnim Frankolovim. Očitno je geografska pripadnost pomembna, saj se s sogovorniki hitro znajdemo v navzkrižju primerjav med Primorci, Štajerci in »Močvirniki«. Resnične ali ne, jaz se v vsakem okolju česa »nalezem«. Kar prinašam s Štajerskih koncev morda bolj, kot sem se zavedala, vpliva na moje poklicno delovanje.
Zaposlena na Zavodu Nefiks in imam srečo, da mi delo strokovne vodje dopušča veliko ustvarjalnosti, z glavno nalogo pomagati mladim pri vstopu na trg dela. Kapitalizem zahteva usposobljeno, poceni delovno silo, številni mladi, šolani, brez praktičnih izkušenj in brez »poznanstev« se v njem težko znajdejo. Zato zanje že nekaj let izvajamo zaposlitvene klube izobraževalno-motivacijske narave. V njih je pravo bistvo skupnost, kar sem vanje nehote prenesla zaradi zgleda iz rodnega kraja. Drugje že skoraj pozabljena, na Frankolovem še kako živeča, v društvih in drugih skupinah. V večini krajev se zaposlitveni klubi dobro obnesejo, mladi ostajajo povezani še po tem, ko se že zaposlijo. Klubi jim predstavljajo majhne skupnosti, v katere se vračajo, spoprijateljijo, delajo timsko, predvsem pa drug drugega z zgledi in spodbudami motivirajo.
Zavzetost tudi tam, kjer to ni že samo po sebi obvezno, torej izven šole ali službe, je prav tako nekaj, kar vedno znova opazim v domačem kraju. Ko je treba narediti butaro velikanko, zorganizirati številne prireditve, očistiti okolico … To pa je tudi nepogrešljiv odnos pri iskanju zaposlitve. Zavzet posameznik je zaposljiv posameznik – seveda je pri iskalcih zaposlitve energijo treba ustrezno usmeriti – a važen je odnos, ki te ne pušča pasivno čakajočega na boljše čase. Zato se skupaj s sodelavci trudimo ustvarjati okolje, v katerem mladi lahko soustvarjajo, sami kreirajo projekte, za svoje pobude prevzemajo odgovornost, se povezujejo z delodajalci, nekateri pa si celo sami ustvarijo delovna mesta.
Ko je nekdo vključen in zavzeto sodeluje, se začne spontano dogajati tretja ključna stvar, ki sem jo imela možnost razvijati v domačem okolju – to so talenti. Že od osnovne šole naprej sem dobila priložnosti javno nastopati, prevzemati odgovorne naloge in celo sodelovati na športnih tekmovanjih, slednje bi zares težko opredelila kot svojo močno točko. Pomembno je, da sem imela možnost preizkušanja in da me zato danes ni strah, ko je treba javno ali v medijih zagovarjati stališča mladih iskalcev zaposlitve. Športnim tekmam se raje izognem. Mladim na Zavodu Nefiks zato poskušamo odpirati priložnosti, da se preizkusijo v najrazličnejših vlogah. Četudi je kak pristanek trd, je izkušnja dragocena, največji uspeh pa je, ko posameznik izstopi iz »območja udobja« in se je pripravljen soočiti z novimi izzivi.
Vse troje: sodelovanje v skupnosti(h), zavzetost in razvoj talentov je tudi mnogokrat preizkušen delujoč recept za mlade, ki se podajate na trgu dela!
Alenka Blazinšek
Foto: Kaja Uran
