Za marsikoga je bil to prvi stik roke s svojim sosedom, prva beseda s simpatično sosedo, ki jo je do sedaj le bežno videl, ko se je sprehajala ob nedeljskih popoldnevih mimo njegove hiše ali pa brzela po vsakodnevnih opravkih v svojem avtomobilu ali na kolesu.

Srečanje se je začelo in odvijalo tako, kot je navada med prijatelji; uvertura z domačimi sokovi in žganjicami se je nadaljevala z okusno Nikovo hrano (no, v bistvu nas je razvajala vsa njegova družina) ter slatkimi dobrotami iz praktično vse soseske. Bilo je mnogo smeha, športanja (igrala se je košarka, odbojka in celo tenis), petja in plesa ob zvokih Bojanove kitare. Čeprav smo se družili pozno v noč, smo si bili edini, da se je končalo mnogo prehitro ter da dogodek kliče po skorajšnji ponovitvi. Tokratni pobudnici druženja Jožica in Mateja sva tako zadovoljnim in prijetnim sosedom z lahkoto zagotovili, da nadaljevanje bo. In to kmalu. In upajmo, da še velikokrat.

M. M. Ivec