»Pravijo, da si moraš upati sanjati. To smo sanjali deset let. V začetku ne toliko zaradi pomanjkanja prostora kot zaradi dotrajanosti stavbe. O tem, kar smo sedaj dobili, skoraj nismo upali razmišljati,« nov vrtec navdušeno opisuje nekdanja ravnateljica in sedanja pomočnica ravnateljice vrtca Zvonka Grum. Predvsem jo veseli, da je vrtec na lokaciji, ki so je vsi vajeni. »Zaradi vpetosti med Špesovim domom in šolo se vsakodnevno ponujajo možnosti medgeneracijskega sodelovanja. Ko smo na terasi, imamo gledalce iz doma, ki nam včasih kaj zaploskajo. Prostor kot tretji, ki vzgaja, je zdaj prišel v veljavo.«

Predvsem jo veseli, da je na vsake tri igralnice še dodaten prostor, kamor se lahko umaknejo manjše skupine otrok. »Precej časa o nadarjenosti predšolskih otrok nismo govorili. Zdaj imamo krasne pogoje, kjer lahko tudi takšnim otrokom damo kaj več. Ogromno idej je, kaj vse lahko naredimo v teh dodatnih prostorih. Imamo že lutkovni prostor, glasbeno sobo in knjižnico. Spodbudno učno okolje je okrepilo tudi vzgojitelje. Prej je to prostor onemogočal. Saj rečemo, da dušo dajejo ljudje. A če nimaš prostora, kamor se lahko umakneš, če ti je to iz leta v leto onemogočeno, pride včasih do rutine, ki te, ko se zaveš, kaj počneš, kar strese. Z novimi prostori bodo otroci pridobili največ, uresničile pa se bodo tudi sanje vsem strokovnim delavcem.«

Ob tako lepih pridobitvah spomini na stare čase hitro bledijo. Kljub vsemu pa je na tem mestu potrebno poudariti, zakaj je bil nov vrtec potreben. »V kurilnici je odtekala voda, sploh nismo vedeli, kam. Kuhinja je bila tudi kritična, stena med kuhinjo in hodnikom nam je dobesedno skoraj razpadla, ob tem, da je bila v steni elektrika. V skladišču smo se borili z vlago. Največja težava pa je bila prostorska stiska. Več let smo gostovali v obnovljenem župnišču. Kljub temu da je bilo notri 70 otrok, pa prostorsko ni ustrezal standardom (že zaradi stopnic), je tam bilo tako ozračje, ki je umirjalo vse. Tudi za skupna srečanja kolektiva ni bilo prostora. Menda bomo kdaj tudi mi sedli k visokim stolom, smo si takrat rekli.«

Zdaj je prostora dovolj tako znotraj kot zunaj vrtca. »Vsaka skupina malčkov ima teraso. Pridobili smo še igralne prostore z igrali za malčke, pred vhodom je sklop igral za malo starejše, nad vrtcem smo pa pridobili še prazen prostor, kjer si bodo otroci sami ustvarjali kotičke, del pa je opremljen z zunanjimi igrali. Za otroke je tako poskrbljeno maksimalno. Nad kuhinjo je umetna trava, tam bodo lahko celo s copatki. Včasih so nam rekli: 'Saj živite v krasnem okolju.' Že, a do teh krasnih kotičkov je po tako prometnih cestah težko priti. Zdaj je otrokom tudi gibanje omogočeno.«

Čeprav so se otroci in zaposleni v nov vrtec naselili že prve dni septembra, se Zvonka novega vrtca še ni naužila. »Vedno upočasnim korak. Kot da želim podoživeti vsak prostor posebej. Vesela sem predvsem zaradi otrok, da so dobili te prostore. Otroci so tega vredni,« zaključuje vzgojiteljica, ki je v vojniškem vrtcu vse od leta 1983. Včasih so jo Vojničani srečevali po ulicah, ko je s harmoniko v rokah hodila na čelu četice malčkov. Ali ko jih je popeljala v svojo spalnico gledat takrat nadvse priljubljenega Kekca (vrtec ni imel videorekorderja, Kekec je pa bil popularen, pojasni). Na čelu vrtca je bila tri mandate, letos pa je njeno mesto zasedla Simona Žnidar (ki ste jo v eni prejšnjih številk Ogledala že spoznali). »Moja prva ravnateljica mi je po letih selitev sem ter tja obljubila, da me bo po drugi porodniški dala na mesto, kjer bom dočakala penzijo. Njena obljuba se počasi uresničuje.«

Rozmari Petek

Foto: Jure Vovk