Včasih imamo ljudje predsodke do drugih ljudi zgolj zato, ker smo jih videli po televiziji. Ker so znani. In nekje daleč. A usoda, ki ji je v konkretnem primeru vsaj malo pomagal tudi vojniški župan Beno Podergajs, je hotela, da si je ta par skupaj s svojimi štirinožnimi prijatelji ranč preselil v Razgor in kmalu dokazal, da se »ne zna« prav nič medijsko obnašati. V primerih, ko se lotita spektakularnih dogodkov in novosti, jima tega celo primanjkuje. Naredimo test. Ste vedeli, da sta »izumitelja« viteških iger na Slovenskem, da sta na primer spektakularno prireditev Ognjena kartuzija v Žički kartuziji pripravila prav omenjena zakonca? Da sta pripeljala tako imenovano botrstvo živalim (v njunem primeru seveda v prvi vrsti konjem)? Da je Andrej izumitelj še danes neprekosljivega izuma, na katerem se otroci lahko najprej na lesenem konju (torej brez mučenja pravega konja) naučijo pravilno loviti ritem konja in ravnotežje? Da je Darja ena redkih učenk svetovno znane psihologinje živali Linde Tellington Jones, ki velja za žensko, ki se zna pogovarjati z živalmi? Se mi je zdelo …

Konje je čistil Borut Pahor

Stavim pa, da se »nevedenje« tukaj še ne konča. Naj navržem še eno bombico. Ste vedeli, da sta v želji, da uresničita svoje sanje, pred leti oba pustila varni in dobro plačani službi v ljubljanskem kliničnem centru? Andrej je natančneje zadnja leta kot zdravnik patolog delal na Inštitutu za sodno medicino. Pa da sta to svetovno znano živalsko gurujko (Jonsova je med drugim bila v oporo živalskim filmskim junakom, kot je na primer orka v filmu Free Willy) že večkrat gostila na svojem ranču? In da je celo sam predsednik države Borut Pahor v njunih stajah za konje že kidal gnoj?

Seveda ne, saj se ne znata hvaliti. Tudi ko je znan francoski trubadur na klavirju Marc Velle igral njunim konjem kar na travniku (dobesedno so na travnik postavili ne pianino, temveč pravi pravcati koncertni klavir), so le redki to videli v živo. Prav namenoma pa ne izpostavljata dejstva, da velikokrat zavetje nudita »posebnim« otrokom. Tistim, ki jim je edini dom »zavetišče« Malči Beličeve, avtistom in na sploh drugačnim otrokom. Tudi »običajnih« sta seveda zelo vesela. Zahtevata pa, da otroci s konjem ne ravnajo kot s stvarjo, ki jo zgolj jezdiš. Prav v tem se močno razlikujeta od drugih konjeniških centrov. In tudi zato, malo pa še zaradi dejstva, da skrbita tudi za čredo odsluženih kljuset, ki bi jih prejšnji lastniki najraje predelali v salame, veljata za svojevrstna posebneža.

Kako in kaj nam živali govorijo

Na zgoraj opisanih dejstvih temelji moja uvodna misel, da najverjetneje nikoli ne bosta imela denarja na pretek. K sreči pa bogastva ne merita v teh vatlih. Več ljudi bo Darja, ki ji sedaj pomaga tudi hči Manca, naučila posebne Jonsove TTouch metode (zelo poenostavljeno rečeno gre za nekakšno vrsto masaže, po kateri živali in ljudje postanemo dojemljivejši za učenje ter s tem uspešnejši pri prevzgajanju), več živali bo srečnih. Več otrok bo iz ust zakoncev slišalo in spoznalo, na kakšen način živali govorijo, kaj pomeni njihova telesna govorica, manj bo nerazumevanja med ljudmi in živalmi. Predvsem pa vseh obiskovalcem poskušata v vsako celico telesa vbiti, da žival moraš imeti rad, si zanj vzeti čas in ji nujno nameniti tudi dotik.

Zakonca sta sicer v več kot 20-letni zgodovini spoznala veliko telesno in čustveno poškodovanih konj. Ugotavljata, da je poleg pretepanja ali plašenja živali tudi pomanjkanje ljubezni, časa ali dotika lahko razlog za nesprejemljivo obnašanje živali. »Z grizenjem, brcanjem in s podobnim obnašanjem konj kaže, da je žalosten in razočaran nad ljudmi. S tem se brani pred našim slabim ravnanjem. Razlog za to smo vedno ljudje. Pa ne, da bi bili vsi hudobni, temveč je pogostokrat vzrok v neznanju. Pred nakupom je treba kaj vedeti o živalih, kako govorijo, slišijo, reagirajo, vidijo, kaj jih splaši. To velja za vse živali,« vedno poudarja Darja.

Zdrave presoje

Kljub dejstvu, da Darja in Andrej svoje izkušnje rada delita, ljudje še vedno raje pademo na tiste, ki nam svoje trike ravnanja z živalmi mastno zaračunajo. Ali natančneje, nekaj jih vedno podleže marketinškim čarom. K sreči je tudi udeležencev Darjinih tečajev vedno več. In če »preživijo« njen tečaj, pomeni, da žival res želijo razumeti. »Večkrat sem preveč direktna, kar mogoče koga odžene. Vendar jaz ne morem biti tiho, če srečam posameznico, ki bi se rada naučila pasje masaže, obenem pa na psa vesi razne gumice in sponke. Po eni strani bi psa sproščala, po drugi mu sama ustvarja nelagodje,« opozarja Darja.

Zakonca kljub veliki pozornosti, ki jo namenjata živalim, ne sodita med tiste »živčneže«, ki bi non-stop koga kritizirali, kar je sicer na mačje-pasjih forumih zvezda stalnica. Tudi vegetarijanska privrženca nista. Je pa pred časom Andrej v zvezi z ubijanjem živali prišel do zanimivega zaključka. »Vedno sem obsojal streljanje živali za hobi, kot to na primer počno v savani. Ko sem enkrat to videl na lastne oči, pa sem začel razmišljati, da je to veliko bolj humano kot naše klavnice. Tam žival na mestu, kjer je še pred minuto mirno uživala in se pasla, umre. Mi pa jo nalagamo na tovornjake, jim ob tem, če smo nerodni, polomimo noge, peljemo, nato pa postavimo v vrsto pred klavnico.«

Takšna sta naša, v domačem okolju manj znana krajana. Posrečen konjeniški tandem bi jima lahko rekli, saj ženska plat konje poskuša v celoti razumeti in zdraviti (mimogrede, pri njih se lahko s konji tudi igrate, ne le jezdite), moška pa otroke in odrasle nauči pravilnega jezdenja in ravnanja z njimi. In še nekaj o samem imenu Kaja in Grom. Gre za Andrejevo prvo kobilo in Darjinega nemškega ovčarja, zvesta prijatelja, s katerima sta se zakonca pred mnogimi leti podala na novo, ne le turistično, temveč tudi živalsko-ambasadorsko pot.

Rozmari Petek

Rubrika:

Občani, ki sežejo čez planke: