Spremembe na bolje

Si prestavljate Vojnik, ko čezenj teče makadamska cesta, pod hribom Device Marije pa stoji samo nekaj hiš? Nekateri si lahko to samo predstavljamo, medtem ko so drugi to doživeli. Ena takšnih je Katica Kotnik. Kot najstarejša občanka jih bo konec leta naštela častitljivih 100. Skoraj celo življenje je živela v Vojniku, zato ga je opazovala, kako se je iz majhnega trga spremenil v večji kraj.

Kotnikova se je rodila v Vitanju. Njen oče bil lončar in pečar. Ko je kupil delavnico od svojega učitelja, mojstra, se je družina preselila v Vojnik. Kotnikova se spominja, da je imela lepo otroštvo. Bili so sproščeni. Spominja se, da so imeli pred hišo odprt jarek, čez katerega so otroci skakali in se zabavali. V času njenega šolanja sta obstajali tudi sokolsko in orlovsko društvo. Spominja se, da je tudi sama nastopala v igri Slehernik, ki so jo v orlovskem društvu pripravili leta 1938.

Cesta sprememb

Včasih so učitelje zelo spoštovali, kot je povedala Kotnikova. Uporabljali so tablico in kamenček, za lepopis pa zvezek. Obiskovala je pet let osnovne šole, nato pa štiri leta meščanske šole, ki je bila v stari šoli, ki je stala na mestu sedanjega bloka ob leski, ki se lahko pohvali, da je s svojimi 290 centimetri najdebelejša v Sloveniji. V meščanski šoli so imeli tudi posebno uro hora legalis, kar je pomenilo, da so morali biti pozimi doma do sedmih, poleti pa do devetih zvečer. Po šolanju v Vojniku je morala čakati dve leti na nadaljevanje šolanja v Šoštanju, kjer se je priučila trgovanja. Tam je v času šolanja tudi živela. Želela si je obiskovati gimnazijo v Celju, saj je oboževala kemijo, vendar ji oče ni dovolil, saj bi morala peš ali s kolesom v Celje. Takrat pa je tja še vodila makadamska cesta, avtobusnih prevozov pa še ni bilo. Po glavni cesti se je vozilo s konji. Kotnikova je med drugo svetovno vojno do leta 1942 živela v Šoštanju, pozneje je delala v Rogaški Slatini. Po nekaj letih pa se je na delo vrnila v Vojnik. Bila je pomočnica, poslovodkinja, blagajničarka, knjigovodja in nazadnje računovodkinja v Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Spominja se, da so glavno cesto uredili Nemci, ko so med vojno prišli v te kraje. Na sprehodu proti Škofji vasi sta s sestro videli tire na cesti od vseh vojaških avtomobilov, ki so se peljali tam mimo. Spominja se, da je bilo včasih v Vojniku veliko obrtnikov. Poleg njenega očeta lončarja so bili še kovač, mizarja, trije krojači, dve šivilji, poznali so tudi kolarja.

Gospa Katica Kotnik in Lidija Eler Jazbinšek na srečanju starejših krajanov

Lepo je živeti tukaj
Kotnikova opaža, da se je Vojnik zelo spremenil, kot pravi, na bolje. Iz svoje sobe v Špesovem domu ima pogled na tri cerkve, šolo, vrtec in dobršen del Vojnika. Vojniški trg je v teh letih ostal, takšen kot je. Veliko kmetij, ki so stale v trgu, ni več, okoli cerkve sv. Jerneja in pod Devico Marijo pa so nastala naselja hiš, kjer so se prej razprostirali travniki. Kotnikova pravi, da rada živi v Vojniku.

Tekst in foto: Klara Podergajs