Za mnenje sem povprašal Arnolda Ledla, univ. dipl. ing. arhitekure, ki mi je dejal:

Glede na aktualno prostorsko politiko se splača vprašati, kako ravnati z obstoječim stavbnim fondom. Prevladuje mnenje, da se obstoječih stavb ne splača prenavljati. Ocena je seveda »čez palec« in se jo da demantirati. Zakaj?

Prvič:

Kakorkoli, ves čas je investitor »pod streho«, na suhem torej. Ne začenja v blatu, pač pa tam, kjer je najbolj potrebno.

Drugič:

Vložek je ves čas usklajen s trenutno finančno situacijo.

Tretjič:

Ob pametnem pristopu je lahko poseg bistveno cenejši kot novogradnja. Ker Slovenci mislimo, da je vsak, ki je kdaj prijel zidarsko žlico, tudi že mojster zidar, imamo pač situacijo, ki ji rečemo stavbni kaos. Ni treba, da sedete v avtomobil, poglejte okoli sebe. Stavbni (ne)red vam pove veliko.

Četrtič

vendar ne nazadnje. Stavbe so del našega osebnega in kolektivnega spomina, zato jih ne gre vrednotiti le skozi njihovo ekonomsko vrednost, pač pa se moramo zavedati njihove preteklosti in jih spoštovati, tako kot starejše ljudi.

Kako torej?

Ko se odločite za poseg bodisi v obstoječe stavbe ali za novogradnjo, prizidek, nadzidavo ali urejanje okolice, se posvetujte s strokovnjakom. Ta vam naj svetuje, pripravi načrte, pomaga pri izbiri mojstra ter vodi in nadzoruje dela na objektu. Strošek je minimalen, učinek velik.

In vzemimo na znanje misel: »Moja hiša ni samo moja, je tudi sosedova.«

Toliko v razmislek. Načel sem temo, za katero nam ne sme biti vseeno, želim pa vaše mnenje, saj bomo le tako lahko pristopili k začetnim idejam ali pa bomo še naprej čakali nove generacije, ki bodo morda o tem razmišljale kot jaz, ki se skoraj dnevno vozim skozi trg in gledam, kako bom varno zavil proti Tuševemu centru.

Jure  Vovk

Foto J. Vovk