Naša mladina se je zopet potrudila in nam pripravila nepozabno druženje.

Mesec maj je mesec ljubezni in za nas tudi mesec, ko se srečamo, pogovorimo, potarnamo, a najpomembneje je, da se poveselimo in utrdimo sosedske prijateljske odnose. Po vasi je že zjutraj dišalo, dišalo po pričakovanju lepih trenutkov in seveda po bograču. Punce so  tekale sem in tja, da je bilo ja vse na mestu, vse pripravljeno za vaško srečanje.

Njihovi partnerji pa z veseljem, iskricami v očeh in smehu, ki se je razlegal že zjutraj po vasi, pridno izvrševali navodila.

Ko smo se okrepčali, nas je v imenu mladine pozdravila in nagovorila Petra z naslednjimi  besedami:

»Dragi mlajši in starejši sovaščani, prijatelji, v veliko veselje mi je, da smo se zbrali v takem številu, več generacij dela Višnje vasi, stari, mladi, priseljeni, odseljeni, visoki, nizki, pametni in bolj pametni, lepi in najlepši ter da sem danes med vami in da vam lahko spregovorim nekaj besed. Posebej zato, ker vem, da smo Višnjevaščani gostoljubni in dobrosrčni ljudje, čeprav nam težave in trenutnost vsakodnevnega življenja pogosto postavljajo izzive v medsebojnih odnosih. Zato so prav take priložnosti, kot je današnja, pomembne, da postavimo vsakodnevne medsebojne razlike na stran in se skupaj povežemo kot skupnost v tem, kar imamo, čeprav je to lahko skromno.

V kaosu sodobnega vsakdanjega življenja smo ljudje izgubili tisti pristni občutek za skupnost, ki so ga še naši predniki imeli, ko je bilo življenje izklesano v menjavanju letnih časov. Današnje krizno obdobje kaže, je to izgubo razgalilo in jo napravilo nebo vpijajočo. Pohlep je zastrupil naše duše, napolnil je svet s sovraštvom in obupom. Razvili smo hitrost, vendar smo vse bolj zaprti v samovsiljeni omejenosti. Telefoni in internet so nas zbližali preko neskončnih razdalj, vendar so nas zaprli pred okolico in soljudmi. Znanje nas je napravilo cinične, bistroumnost je otopela naše čute in nas izpraznila pristne medčloveške ljubezni. Preveč razmišljamo, kaj nam koristi, in premalo čutimo, kaj je prav.

Ljudje želimo živeti v skupnosti, takšni pač smo. Želimo živeti ob vzajemni sreči ne nesreči. Širša skupnost, ljudje, ob katerih smo odraščali, se veselili, jokali, se ljubili in sovražili, je tista, ki nas opredeljuje. Kadar odide eden izmed nas bodisi star ali mlad, se spremeni naš svet, vendar ti, ki odživijo svoj čas, živijo naprej v naših srcih, v našem spominu. In kot se mi staramo, se rojevajo novi bodoči  hribovci - Višnjevaščani, in medtem ko ljudje pridejo in odhajajo, naša skupnost živi naprej.

Zato, dragi Višnjevaščani tega hriba, posvetimo ta dan tej skupnosti, da se poveselimo v skupnem spominu na tiste, ki so bili, in tiste, ki še prihajajo, in seveda nam, ki smo danes tukaj. Da presekamo vsakdanje hitenje in se za trenutek ustavimo, da čutimo, okusimo, vidimo, slišimo in doživimo svojo okolico, soljudi in sebe. Da pogledamo tam, kjer smo bili in s kom smo bili, da bomo lažje vedeli, kam iti naprej in s kom.

Želim si, da bi takšnih priložnosti bilo še več oziroma da bi postal vsakoletni praznik, od sedaj naprej zadnja sobota v maju, naš praznik, praznik Višnjevaščanov, predvsem pa, da bi skupnost postala aktivni del našega vsakdana. Rada bi se zahvalila vsakemu izmed vas, ki je na kakršenkoli način pomagal in vsem organizatorjem.  Hvala še enkrat in se vidimo prihodnje leto zadnjo soboto v maju ob istem času na istem mestu.«

Vsi prisotni smo si hiteli povedati novice, tragedije in lepe stvari, ki so se v času, ko se nismo videli, zgodile. Ob okusnem pecivu krajank in rujni kapljici se je zaslišal glas harmonike. Presenetil nas je obisk kvarteta AS iz Vitanja. Domača pesem nas je še bolj povezala, saj smo zapeli in zaplesali.

Malo je ponagajalo vreme, pa se vseeno nismo dali, saj so nas gostoljubni sosedje sprejeli pod svojo streho.

V imenu vseh nas se je s solzami sreče v očeh mladim zahvalil starejši sosed, ki je poudaril pomen druženja, pomen tkanja prijateljskih in sosedskih vezi. Obudil je spomin na čase, ko smo gradili, delali cesto in bili prijateljsko povezani, saj smo na ta način lažje delali, lažje živeli.

Veseli ga, da mlajša generacija ceni in ohranja našo tradicijo. Ponosen je na naš podmladek, ki se trudi, da je nam lepše.

Dragi sosedje, dragi prijatelji! Hvala za tako lep popoldan.

Hvala vam, dragi naš podmladek, da znate ceniti vrednote današnjega dne, vrednote medsebojne pomoči in prijateljstva.

Vsakemu, ki je kakorkoli pripomogel pričarati nepozaben dan, prisrčna hvala.

Se že veselimo naslednjega maja, ko se bo pomlad zopet prebudila, travniki bodo ozeleneli, naša mladina pa v akcijo.

Nasvidenje v naslednjem  maju …

Dragica Mirnik