»Tu sem 'pečen' od malega«

Rihter začne pogovor s posebnim žarom in se spominja, da so s sošolci v graščinskem parku večkrat opazovali, kako je delovala »sorica« (motorna brizgalna). »To je bilo veselje za nas pobaline, in moja zvedavost je bila verjetno kriva, da sem se kasneje včlanil v društvo, v katerem sem aktiven od 1975. leta dalje. Že naslednje leto sem postal operativni poveljnik in v tej funkciji, sicer z vmesno 8-letno

prekinitvijo, ostajam še danes,« je na kratko

povzel svojo gasilsko pot. Da je bera njegovega udejstvovanja na tem področju obsežna in bogata, dokazujejo številna priznanja: krajevna, občinska, državna (gasilske plamenice III., II., in I. stopnje) …, ki potrjujejo njegovo delo, funkcije, uspehe. Rihter pa v svoji skromni biti dodaja, da se ne želi hvaliti, saj so mnogi uspehi lahko le rezultat celotnega tima. Tudi bronasti grb Občine Vojnik, ki ga je prejel lani, je dokaz, da njegovo delo učinkuje širše in ga smatra kot veliko priznanje, kot zahvalo, kot vzpodbudo za vnaprej.

»Z gasilstvom je okužena vsa moja družina«

»Zdaj ko mi ni treba več v službo, se lažje posvetim tako domačim kot društvenim obveznostim, tudi ostali name lahko bolj »računajo«. Se zgodi, da odfrčim v gasilski dom po 2-krat, 3-krat na dan. Skoraj ne mine gasilska vaja, da nisem prisoten, čeprav imajo vse ekipe mentorje. Ur in dni, prebitih v t.. i. drugem poslu ne štejem, je pa res, da sem mnogokrat odložil domače obveznosti na račun društva. Tega ne bi zmogel, če me ne bi moja druga polovica, ki je tudi sama aktivna članica, pri tem podpirala,« pohvali ženo in doda, da je imel podporo že prej pri svojih starših. Z gasilstvom je prepričljivo okužil vse tri otroke, in tudi vseh šest vnukov, z izjemo najmlajšega dojenčka, se že glede na svojo starost bolj ali manj spogleduje s tem »humanim virusom«. Najmlajša dva, še ne 4-letna fantiča, pa dediju, ki mu tudi med pogovorom občasno smukneta v naročje, pogosto prepevata pesmico: »Gasilci smo in pogasimo … Franci naš poveljnik je, na kapi nosi značko ...«  

»Moj smerokaz - pomagati ljudem v stiski«

»Sem človek, ki ne znam reči ne takrat, ko nekdo potrebuje pomoč, in vem, da mu lahko pomagam. In neznansko uživam, ko vidim, da je bila pomoč učinkovita. Zavedam se, da kot gasilec ne smem biti strankarsko opredeljen, zame so v stiski vsi ljudje enaki. Ko ga povprašam o njegovih prostočasnih aktivnostih, se prijazno namuzne: »Ne vem, če lahko izdam – gasilstvo, pa mehanične zadeve v domači delavnici. Tudi večino del, ki jih zahteva domačija, opravim sam in tako prepletam prijetno s koristnim.« Na obrazu se mu zarišejo smejalne gubice, ko omenja vnuke: »Pa varuška sem tudi rad, to prakso sem si nabiral že v mladih letih pri sosedovih otrocih. V veliko zadovoljstvo mi je tudi, ko v društvu prenašam svoje izkušnje na naš podmladek, to je naša bodočnost.«

V najlepšem mesecu je zaokrožil svojih 60

Nekaj se je čutilo že v zraku, ko izvem, da moj sogovornik prav v teh dneh praznuje okrogli jubilej. »K sreči sem zdrav in če mi bo takšno počutje še služilo, bom z veseljem nadaljeval po svojih močeh. Če imaš gasilstvo enkrat v krvi, ga ne moreš kar tako opustiti, pa tudi dela in načrtov nikoli ne zmanjka. Naredili bi lahko še mnogo več, če se ne bi, tako kot povsod, zatikalo pri denarju. Zgolj dobra volja in pripadnost žal ne zadostujeta vedno.«

V želji, da bi mu vse dobro služilo, da bo lahko kot do sedaj, koristen svojim in drugim, smo nazdravili  s človekom širokega srca.

                                                                                                          Sonja Jakop