»A pišeš kdaj tudi o kravah,« me zadnjič pobara Žlausov Marjan. »O kravah?« presenečeno pogledam. »No ja, če je kakšen problem, potem gotovo. »Kaj pa, če ti povem, da v Arclinu pri Jezernikovih živi menda najstarejša krava na svetu. Krepko čez 30 jih ima. Njena lastnica je nikoli ni hotela dati stran, ker je tako mehka molznica. Zato je toliko let učakala,« mi opiše. Več mu ni bilo treba, popolnoma me je prepričal, da sta tako kravica kot njena lastnica nekaj posebnega.

Bistra stara krava

»Glejte, tukaj je. To je naša Luca. Ta, ta prva, ki vas že gleda. Tista zraven nje je njena hčerka Zora, ob njej pa je njen sin Miha,« prijazno celo hlevsko družino opišeta Justina in njen sin Ludvik. Saj ne vem, kako naj bi bile videti stare krave, ker večini ni usojeno dočakati naravne smrti. Bi morale biti sive? Očitno ne. Suhe, shirane? Tudi ne, Luca se namreč izredno dobro drži, morda ima le rogove nekoliko daljše. Jezernikova z gotovostjo vesta, da je stara okoli 35 let (morda celo kakšno leto več), ker jo je Ludvik ravno ob vrnitvi iz vojske leta 1987 peljal »na ženitev«. »Pred tem letom vem, da je imela že tri teličke, leto vmes ni hotela biti breja, pa še nekaj časa je moralo preteči, da je sploh prvič bila breja,« opiše Ludvik, ki meni, da je Luca najstarejša krava tudi v celi Evropi, le da žal nima dokumentov, da bi to tudi dokazal.

»Mehka« in mila

Luca, ki se je že skotila pri Jezernikovih, si je svoje dolgo življenje »kupila« s svojo milostjo in mehkobo. »Tako mehka je bila za molžo. Čisto nič me niso bolele roke ob njej. Še mesec dni nazaj sem jo molzla. Kakih pet litrov mleka je še imela, čeprav je pred dvema letoma in pol imela zadnjega telička. A ponovno je nisva 'spravljala', ker je bil že zadnji porod zelo težak in se nama je smilila,« opiše Justina. »Res pa sedaj tako pogrešam njeno mleko. Kupljeno je čisto drugačno.«

Za njo bo jokala

Luca je v svojem življenju na svet spravila vsaj 25 teličkov, sedaj v hlevu ob polnih jaslih mirno čaka na konec, ki ga bo, kot ji obljubljata lastnika, dočakala v svojem hlevu. Pa ne zato, ker bi njeno meso gotovo bilo sila žilavo, temveč zato, ker njena čuteča lastnika na kaj takega niti pomislita ne moreta. »Za njo se bom jokala, ko je enkrat ne bo več,« doda Justina, ki ji sedaj, ko je Ludvik poškodoval roko in ne more prijeti za koso, kar sama nakosi sveže krme. Pa čeprav je sama dopolnila 89 let. Obe, tako Justina kot njena kravica, pač neverjetno dobro skrivata leta.

»Vse delam z dobro voljo,« odgovori na začudenje v mojih očeh, kako pri teh letih zmore toliko stvari. Redno še namreč okopava na njivi, vmes skuha kosilo, zvečer pa ima še toliko energije, da še prebere časopise. »Zjutraj, ko vstanem, preverim pritisk in sladkor, da vidim, ali še lahko delam,« smeje doda Justina. »Res pa vam povem tole – delo me 'gor drži'. Ko človek enkrat obsedi, je 'fertik' z njim.«

Vse vzame za dobro

Še veliko milega in dobrega se človek lahko nauči, ko posluša Jezernikovo Justino. Zamisli se navsezadnje tudi o tem, kako nekoč mladim, ki jim je v šoli šlo odlično, ni bilo dano študirati. Sama je hotela postati učiteljica, ostati pa je morala na kmetiji. A spet, v svojem slogu, je tudi to vzela za dobro. Kot še mnoge druge življenjske preizkušnje. »Zadovoljna sem. Okoli sebe imam domače, ki jih imam rada (Ludvikov brat dvojček z družino živi le lučaj stran). Snaho imam super. Le pokojnega moža močno pogrešam za večerne pogovore. Izjemno rada namreč govorim, se smejim. Le jezna nisem rada,« dejstva, ki so pri njej več kot na dlani, še opiše Jezernikova.

Tekst in foto: Rozmari Petek, časnik Večer