Ko se je upokojila, se ni predala počitku. Vpisala se je na univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je odprla novo poglavje svojega ustvarjalnega življenja. Njene roke so izdelale številne čudovite prtičke, vizitke, slike. Ročna dela so nastajala v Društvu upokojencev Vojnik. Vsak izdelek nosi delček njene zgodbe, potrpežljivosti in ljubezni do lepote.

Dolga leta je obiskovala telovadbo v Koronarnem društvu Vojnik, in prav to zelo pogreša. Zanimata jo zgodovina in šport. Pred leti je začela pisati dnevnik, v njem opisuje, kako se počuti ob raznih dogodkih. Prebere mi misel iz dnevnika: »Smreka se na smreko naslanja, človek na človeka.« Pod misel se podpiše in kaj nariše.

Rada bere revije, časopise in knjige – pravzaprav vse, kar ji pride pod roke. Z veseljem rešuje križanke in sudokuje, saj ji to ohranja bister um. Zelo pomembno zanjo je, da dobiva obiske, saj tako izve kaj novega ter ima priložnost za pogovor in razmišljanje. Je človek preventive ter skrbi za svoje zdravje in dobro počutje. Imela sem priložnost poskusiti njeno kosilo in večerjo – kuha odlično.  

Gospa Ana je dokaz, da leta niso ovira za radovednost, ustvarjalnost in življenjsko voljo. Je navdih, kako ostati pokončen kljub preizkušnjam ter kako v vsakem obdobju življenja najti smisel in veselje. Gospa Ana, vse lepo in še veliko radosti!

Tekst in foto: Magda Kajzba