V začetku počitnic smo se člani MDDI Celje, ki smo vse leto v delavnicah ročnih del ustvarjali različna ročna dela, pripravili zaključek. Čez leto smo se tedensko srečevali in ustvarjali različne izdelke domače obrti, hkrati pa tkali prijateljske vezi. Odpeljali smo se v Globoče, kjer nas je sprejel Jože Žlaus, priznan umetnik, etnolog in poznavalec zgodovine.

Predstavil nam je zgodovino vojniških gradov. Nekoč sta bila dva vojniška gradova. Eden je stal na hribu sv. Tomaža in drugi na Gradišču. Med obema hriboma je tekel hudournik Čuč, v katerega naj bi nepokorneže metali z brvi, ki je povezovala gradova. Podobo te zgodovine je umetnik Jože Žlaus naslikal na zid svoje hiše. Posedli smo se na klop, okrepljeni z ocvirkovo potico naše članice. Po navodilih Jožeta smo se vsi zagledali v sliko, misleč, saj ne znamo risati, kako bo to videti ... in naše prve slike in risbe, prve umetnine so nastajale. Utihnili smo, saj smo bili vsi zatopljeni v svoje liste in sliko na steni. Jože je hodil od enega do drugega in razlagal, kako in kaj naprej. "Saj ni mogoče", smo si govorili, saj je pod našimi rokami nastajala naša prva umetnina. Sledili so popravki in slike so dobile videz,  s katerim smo bili vsi zadovoljni. Po fotografiranju z našimi umetninami, so nas fantje presenetili z malico z žara in krompirjem iz  žerjavice. Vsi smo bili presenečeni, kaj lahko s pomočjo strokovnjaka in svoje volje naredimo. Na dan smo priklicali talent, ki je bil skrit daleč nekje v nas.

Da je bilo veselje še večje, sta Jože in žena Jelka zapela in zaigrala na kitaro. V oči so nam stopile solze, ko smo poslušali Jelkino pesem za hčerko. Solze sreče so se lesketale v naših očeh, ko smo opazovali svoje prve izdelke, prave umetnine. Hvala Jožetu, ki nas je sprejel v svoji galeriji, nam obudil spomine na stare čase in nam pokazal, kako lahko z malo volje in pomoči narediš nekaj, kar nam bo v trajen ponos in spomin. Odločili smo se, da bomo prve izdelke uokvirili in pokazali še drugim na razstavi v jeseni.

Jože in Jelka hvala, da smo z vašo pomočjo naš zaključek izvedli nepozabno in lepo. Hvala, da sta nam prisluhnila in nam poklonila svoj dragoceni čas ter nas razveselila s svojo neizmerno prijaznostjo. Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da je bila miza ob zaključku polna dobrot, s katerimi smo se okrepčali ob zaključku našega ustvarjanja. Srčno si želim, da bi te slike ne bile zadnje. Vsi, ki so videli naše umetnine, niso mogli verjeti, da smo slike izdelali sami.

                                                                                                               Dragica Mirnik