Prazni zvezki so lepo zaviti, peresnica polna in svinčniki ošiljeni, novi učbeniki pa še polni neznanega, ki bo kmalu postalo znanje. Kratke hlače in sandale so zamenjale dolge hlače in šolski copati, na ramenih šolska torba in zjutraj pozdrav meglenega hladnega jutra. September za otroke predstavlja nov začetek. Vsako leto dobesedno obrnejo nov nepopisan list, ki čaka, da napišejo vanj nove dogodivščine šolskega leta. Nepopisan list predstavlja odprte vse možnosti. Da so uspešni, se bodo veliko naučili in da se splača potruditi, iztržiti iz leta kar največ.
To jesen sama počasi končujem šolanje. Zapiram en zvezek in odpiram novega. Stojim pred sicer rahlo počečkano stranjo, kjer sem čez »poletje« (zadnjih nekaj let) vadila in si zapisovala, kako naj izgleda moja prihodnost. Obrnila bom list, čakala me bo bela stran papirja, karseda samozavestno bom vzela eno barvo pisala in začela pisati svojo zgodbo, čistopisno ter bolj ali manj jasno.
Večkrat me v tem prehodnem obdobju »prime« nostalgija ... kako je bilo, ko sem se sama pripravljala na ponovne vstope v šolo, kako sem bila navdušena in hkrati prestrašena nad vsem, kar še pride in kar bo. Vendar je bila pot nekako začrtana, drugih skrbi ni bilo na vidiku. Vedel si, da te čaka šola, hobiji, delo doma, to pa je bilo to. Ko odrasteš, pa te v “šolskem letu” ne spremlja samo en zvezek, življenje ti jih kar nalaga, vsak dan kakšnega na novo. Služba, družina, odnosi, okolje, zdravje, hrepenenja in še bi lahko naštevala. Tako se naša šolska torba življenja vsak dan polni in polni.
V zgodnjih otroških letih nam vsebino zvezkov še pišejo drugi. Kmalu pa sami prevzamemo pisalo. Nekateri od nekdaj vedo, katera barva bo zaznamovala njihovo pot. Drugi zamenjajo več pisal, vmes zmanjka črnila ali se pisalo pokvari, da najdejo smisel življenja. Pa vendar je vsaka od teh poti pomembna in prava. Vsak od nas življenje piše v svojem ritmu in prav je tako.
"Naj bo jesen priložnost, da začnemo nekaj novega, opustimo slabo ali se odločimo, da bomo navdih. Najprej sami sebi, potem pa svetu."
Nostalgija sploh ni slaba, po mnenju strokovnjakov je celo pozitivna. Grenko-sladki spomini, ki pridejo z nostalgijo, so še vedno bolj sladkasti in pomagajo pri spopadanju s stresom in vsakodnevnimi skrbmi. Spomnijo nas na čase, ko smo se imeli lepo, ko smo počeli nekaj, kar nas veseli. To nam je lahko v opomin, kaj je pomembno za nas, kaj nas dela srečne. Ali je to mogoče spomin na doma narejeno malico pod borovci na morju, na petje celega stadiona ljudi na koncertu vam ljubega glasbenika ali na čase, ko ste se s sošolci skrivali po šolskih hodnikih.
Z vsakim novim šolskim letom morajo otroci in vsi, ki jih spremljajo v šolah, vedeti in poznati moč, ki jo imajo njihove besede. Profesorji in sošolci so lahko nostalgični sladki spomin in vir spodbude, ki nekoga žene še mnoga leta po tem, ko zapusti šolske klopi, ali pa ostanejo grenak nostalgični spomin, ki v trenutku zaboli in ostane v mislih še v odrasli dobi. Naj bo jesen priložnost, da začnemo nekaj novega, opustimo slabo ali se odločimo, da bomo navdih. Najprej sami sebi, potem pa svetu.
Tekst: Klara Podergajs
foto: osebni arhiv
