Zakaj na Martinovo? Zato, ker sv. Martina upodabljajo na konju; ker je ta svetnik, zlasti v vinorodnih deželah Slovenije, zavetnik številnih cerkva. Tudi zato, ker je iz rodne Madžarske po rimski cesti skozi naše kraje potoval v Francijo, kjer je sprva deloval kot častnik državne gardne konjenice in kasneje kot duhovnik in škof. Ker je zaradi svoje preprostosti in skromnosti ohranil priljubljenost vse do današnjih dni. Ker je imel močan čut za še danes prepotrebno solidarnost, ki jo je izkazal tudi do te mere, da si je odrezal polovico častniškega plašča in ga podaril revežu.

Na Martinovo tudi zato, ker je vreme praviloma bolj prizanesljivo z mrazom kot na Štefanovo. In zakaj blagoslov konj? Zato, ker je to zunanje znamenje zahvale, hkrati pa naj bi priprošnja sv. Martina tem plemenitim živalim in živalim nasploh varovala zdravje. Pa tudi zato, ker so oblike organiziranih dogodkov razlog za druženje določene interesne skupine ljudi, v tem primeru konjerejcev in njihovih obiskovalcev.

Lepo vreme in povabilo frankolovskih konjenikov, ki delujejo pod okriljem Turističnega društva Frankolovo, je v graščinski park privabilo več kot 50 konjenikov, ki so tja prijezdili na svojih plavcih, rjavcih, sivcih in vrancih, se pripeljali s kočijami, najbolj oddaljenim konjičem pa so celo omogočili »taksi« z jeklenimi konjički. Lepo je bilo videti pisano karavano očedenih štirinožcev, ki domujejo v hlevih in na travnikih domačega in okoliških krajev, pa tudi na Dobrni, v Konjicah, Škednju, Velenju, Šoštanju, Šentjurju, Šmartnem v Rožni dolini, Šmarju in še kje. Na promenadnem sprehodu mimo prireditvenega odra je vsak grivar poleg »žegna«, ki ga je podeljeval p. Andrej Koch, dobil za posladek še kos kruha, njegov spremljevalec pa všečen spominski medaljon. To je hkrati ponazarjalo tudi pristen stik med živaljo in človekom in njuno medsebojno zaupanje.

Ker se na Martinovo naša narodna pijača spremeni iz mošta v vino, so vsi prisotni imeli dovolj razlogov za nadaljevanje druženja. Organizatorji so pripravili krajši kulturni program, iz kotla je dišala kisla juha, že samo po sebi pa je zraven sodilo preizkušanje mladega vina. Turistično društvo in konjeniki so s tem dogajanjem dali Martinovi nedelji trden pečat, doma si je bilo treba pripraviti le še pečeno gosko v družbi mlincev in rdečega zelja.  

                                                                                                                             Sonja Jakop