To je cesta, ki je bila prva in edina povezava Konjskega z Vojnikom. Na začetku blaten kolovoz, nato s skalami tlakovan makadam, po katerem so z živino vlačili vse, kar so pač potrebovali za gradnjo svojih skromnih domov. Krajani so bili takrat složni in so skupaj zgradili to povezavo in električne vode, vodovod ter telefon. Mislim, da bi bilo v teh časih to skoraj neizvedljivo. Ni več prave sloge, ko je treba nekaj narediti za skupnost. Polovica krajanov je bila takoj za delovno akcijo, nekateri pa so imeli več pripomb in pritožb kot volje za sodelovanje pri projektu. Res se je bilo treba hitro odločati, ker je bil rok za izvedbo takoj za ovinkom. Pogoj je bil »vzemi ali pusti (pozabi na asfalt)«.

Ustanovili smo režijski odbor v sestavi predsednika Romana Kuglerja, blagajnika Marinka Jevšenaka ter članov Franca Lebiča, Robija Suholežnika, Iztoka Zupanca in Zlatka Žikovška. Po hitrem ustanovnem sestanku smo si razdelili področja pobiranja prispevkov za pripravo podlage, kar nam je povzročalo nemalo težav in naleteli smo na hude odzive. Od tega, da je premalo časa in informacij, da ni bilo skupnega sestanka krajanov (čeprav smo pri vsaki hiši razložili načrt in zakaj taka naglica) do tega, da po drugih občinah vse financirajo občine in še se je našlo izgovorov. Tudi pri hišah s tremi ali več avtomobili niso imeli posluha, zdaj pa se bodo brez slabe vesti vozili po tej cesti. Toliko o složnosti.

Nadaljevali smo brez njih in pridobili štiri predračune za izvedbo del, a denarja ni bilo dovolj. Predsednik Roman Kugler je k sreči iz te panoge in je vztrajen pogajalec in tako smo prišli do najnižje ponudbe pod pogojem, da sami naredimo obrobna dela (polaganje cevi za optiko, urejanje in valjanje bankin in vstavljanje jaškov). Meritve nosilnosti podlage, ki so pogoj za trdnost ceste, je naredil Roman Kugler brez denarnega nadomestila, Franci Suholežnik je vsak dan spremljal stroje z lopato in poravnaval, kar je bilo nujno potrebno, v pomoč mu je bila Barbara Kugler, večkrat je pomagala Mojca Suholežnik. Ko smo ravnali cevi za optiko in jih vstavljali v jarek ter zasipavali, nas je bilo več. Z vrha smo sodelovali Majda Brežnik, Peter Mauh, Andrej Mauh in Franc Lebič, več kandidatov pa ni bilo.

Po vseh prigodah in nezgodah smo 24. 10. 2017 dobili asfaltno prevleko. Delo je izvedlo podjetje VOC. Če gledamo dolgoročno, bo to razbremenilo tudi proračun KS, kajti manj bo stroškov s popravili. Zavedamo se, da bi brez pomoči KS še vedno vozili po makadamski cesti in hvaležni smo za ves trud, ki je bil vložen z njihove strani. Le v slogi je moč in napredek, samo vsi se tega ne zavedajo. Naj jim bo to vodilo za naprej, ko bo kakšna delovna akcija, pa naj vsi pristopijo in veliko lažje bo vse skupaj.

Uradno odprtje odseka ceste smo imeli 4. novembra. V prisotnosti župana Braneta Petreta, predsednice KS Lidije Eler Jazbinšek in nas krajanov je župnik Anton Perger blagoslovil cesto in uporabnike. Trak je prvi prerezal najstarejši krajan Franci Suholežnik, ki je na tej cesti veliko naredil še pred leti, ko je bilo treba krpati luknje in zdaj, ko smo skupno sodelovali pri gradnji. Prostor za zaključek nam je velikodušno odstopil Miran Gobec, ženske so napekle potic in peciva, pijačo so donirali dobri sosedje, odojka so nam spekli na Dobrni. Zahvaliti se moramo tudi izvajalcu strojnih del Mitji Gobcu, da nam je posodil valjarje, da smo lahko uredili bankine in vse, kar je bilo potrebno, in nismo imeli dodatnih stroškov. Pa še dobršen del denarja za odojka je prispeval. Obljubili smo mu, da ga bomo z veseljem priporočali še drugim uporabnikom.

Upamo, da nas nova cesta še bolj poveže. Če naslednje leto ne bo novega projekta (npr. izgradnje kanalizacije), bomo »fešto« ponovili, predlog zanjo je že, in sicer da potegnemo sredinsko črto in vzrok za zabavo je na dlani.

Tekst: Franc Lebič                                                                   

Foto: Barbara Suholežnik, Franc Lebič