Krašenje velikonočnih jajc je bilo razširjeno zlasti pri slovanskih narodih, a se je na slovenskem žal ohranilo zelo malo starejših primerkov. Največ se jih je ohranilo v Beli krajini, in te pisanice se uvrščajo med najlepše primerke v Evropi. Ti primerki so izdelani v tako imenovani batik tehniki. Površine, ki naj bi po barvanju ostale nepobarvane, se prekrijejo z voskom, zato se barva na teh mestih jajčne lupine ne prime. Obarvajo se samo tisti deli, ki niso bili zaščiteni. Poleg znanih belokranjskih pisanic pa na slovenskem poznamo še prekmurske »remenke« in drsanke.

Na razstavi smo tako lahko občudovali zbirko 50 grafičnih listov z motivi pisanic, ki so povzeti po  najlepših primerkih iz naše bogate zakladnice ljudske umetnosti v Beli krajini, in sicer po originalni zbirki Alberta Siča iz leta 1922. Jože je vsako pisanico umestil v likovni okvir, ki temelji na bogati dediščini ljudske likovne umetnosti rastlinske ornamentike. Toni Gašperič je ob razstavi zapisal: »Podarite bližnjemu pisanico. V Beli krajini je to izraz posebne naklonjenosti in tihe, brez besed povedane ljubezni.«

Takšne razstave so dokaz, da se v Globočah pri Jožetu in Jelki skriva veliko ljubezni, in v veliko veselje nam je, da to delita z nami. Ob razstavi iskrene česitke.

Petra Pehar Žgajner