V gasilstvu se je preizkusila na vseh področjih

Malo za šalo, malo za res, Albina je v PGD Frankolovo kot multipraktik, saj poprime za vsako delo. V članskih vrstah prostovoljnih gasilcev je ženska roka še kako potrebna, čeprav nežnejši spol na operativnih akcijah praviloma ne deluje v prvi »bojni« liniji. Ženskam so naložene zaledne dejavnosti in mnoga opravila, ki so nujna za delovanje društva. Albina se je preizkusila domala na vseh področjih v društvu. Njena osnovna naloga pa so upravno-administrativna dela. Je kar trikratna gasilska tajnica, tovrstna dela opravlja za domače društvo, za Gasilsko zvezo Vojnik-Dobrna in regijo. Tem obveznostim je pred časom dodala še eno, njej ljubo vlogo predavateljice. Zaupano ji je zahtevno zakonodajno področje, s katerim seznanja člane gasilske zveze in pravno teorijo ponazarja s primeri iz prakse. Prizna pa, da jo je pisarna že začela utrujati, tudi zato, ker je poklicno kot računovodkinja vezana zgolj na pisarniški ambient.

Gledališki oder – največja ljubezen

Za domači kraj ji ni nič težko narediti, ima ga preprosto rada. Iz tega razloga je dejavno vključena še v več drugih društev v kraju in občini. Njena velika ljubezen, večja od gasilstva, pa so odrske deske. Temu delu kulture namerava dati v prihodnje več poudarka. V dramski skupini KUD Vojnik se je resnično našla. Veseli jo, da vsako predstavo delajo s profesionalnimi režiserji, ki večinoma prihajajo iz celjskega gledališča. Ljubiteljski igralci se ob njih učijo osnovnih pravil odrske dejavnosti, kar je za amaterska gledališča zelo dobrodošlo. Po predstavi, ki pri ljudeh »vžge«, so občutki neopisljivi, karikirano rečeno, igralce »nosi«, ko jim večmesečni projekt uspe.

Zanima jo Hospic

Vse dejavnosti dojema kot nekakšen način izražanja sebe in svoj način raziskovanja. Doda, da vzporedno s tem raziskovanjem naredi še kaj koristnega za kraj. Pri dejavnostih, kjer čuti, da je že dosegla cilj, nima namena več vztrajati. Priznava pa, da težko reče NE, kar se očitno odraža pri poslovilnih govorih za pokojne. Uradno je to »službo« že zdavnaj zaključila, vedno pa se najde kdo, ko mu prošnje ne more odreči. Ob tem plemenitem poslanstvu se sama preveč čustveno odziva, kar jo izčrpava. Na drugi strani pa jo čut za sočloveka že dolgo »vleče« v Hospic. »Sama sem tam že iskala pomoč, ko sem se soočala z umirajočo sestro. Mučilo me je, kaj in kako govoriti s človekom, ki ve, da odhaja? Kako mu na primeren način izkazati sočutje? Ker so me takrat v Hospicu dobro podučili, želim tudi sama postati del tega multidisciplinarnega tima. Ne vem še, če bom uspešna, treba je poskusiti. Trenutno prebiram literaturo, čaka me izobraževanje v Ljubljani. Čutim pa, da moram projekt v prihodnje izvesti in po tej liniji priskočiti ljudem na pomoč. Iz izkušenj vem, da še bolj kot umirajoči, potrebujejo sočutje njegovi svojci«, pojasnjuje sogovornica.

Prosti čas je relativen

Prostega časa, vsaj takšnega, kot si ga ljudje predstavljamo, ima Albina malo. Zanjo je relativna kategorija, saj takrat opravlja dejavnosti, v katere je vpeta in jo veselijo. Delu za širšo skupnost so praviloma posvečeni večeri in zato proste ure težko opredeli. »Na čakanju« ima kar nekaj dobrih knjig, zato je ni strah, da bi se dolgočasila s preklapljanjem TV-programov. Tega Ločnikarjeva ne pozna, saj kot sama pravi, jo zanima preveč drugih stvari.

Življenjska želja

Malo se zamisli: »Želim, da bi ljudje drugače gledali na življenje. Da bi bolj začutili, kako dragoceni so drobni trenutki, ki se jih na žalost zavemo pri srečanju z minljivostjo. Vsakemu prija, če se prijazno pozdravimo, nasmehnemo. Prijetno je priti v službo med prijazne sodelavce, imeti opravka z nenaveličanimi prodajalkami in uslužbenkami za bančnim pultom, izmenjati nekaj besed z znanci. To pogrešam in si želim več veselih ljudi!«

Tekst: Sonja Jakop