Vili Škoflek iz Škoflekove ulice

»Nikoli se nisem poglobil, če je kakšna povezava med ulico, v kateri živim, in mojim priimkom. To je še nedokončana naloga, ki čaka na raziskovanje,« je prejemnik grba uvodoma odgovoril na vprašanje o povezanosti njegovega priimka z ulico, v kateri živi. »Res pa je, da je moj sorodnik, ki je v preteklosti učil na vojniški osnovni šoli, morda zaslužen za tako ime ulice.« Vili je že od malih nog vedel, kaj bo počel v življenju. Pri njegovi odločitvi je imel pomembno vlogo tudi njegov birmanski boter, ki je bil železničar. »Jaz bom strojevodja in pika.« Že v 5. razredu osnovne šole je izdeloval avtomobilčke, naredil navitje za transformator, ki ga je leta 1975 poskusno uporabil za delovanje hišnega zvonca. »In ta poskusni hišni zvonec, ki ga tiste dni sploh še niso poznali, je deloval vse do adaptacije hiše, torej dolgih 30 let,« pove Vili, ki je v mladih letih ob vsakokratnem prihodu v Celje šel najprej gledat vlake na železniško postajo. Po zaključeni osnovni šoli se je vpisal na takratno poklicno železniško elektro-kovinarsko šolo v Ljubljani. »Moja pot se je začela s prijavo na razpis za mehanika elektrovlečnih vozil, zasledil se ga v železničarskem glasilu. Prvo prošnjo mi je takrat pomagal napisati kar župnik Anton Perger. V Ljubljano sem nato na razgovor odšel sam,« se spominja. Kasneje je postal tudi štipendist in se zaposlil v takratnem t. i. TOZD-u (Temeljna organizacija združenega dela) za vzdrževanje lokomotiv. Prvo zaposlitev je dobil tako leta 1981, zaradi pridnosti je vojaški rok odslužil v Sloveniji, po trimesečnem tečaju za pomočnika strojevodje pa se je lahko vpisal še na šolanje za strojevodjo električnih lokomotiv. Leta 1986 je začel svojo samostojno kariero na »kolesih« in bil do leta 1993 zaposlen v Ljubljani. Danes Vili ponosno vozi električni vlak in že odšteva, da se bosta z njegovo »mašino« (letnik 1977) končno upokojila. »Verjetno čez kakšna tri leta,« še doda.

Vilija bolj kot hitrost zanimata velikost vlaka in elektrika

Vili ni ljubitelj hitrosti. Z vlakom, ki ga vozi po tirih, drvi največ 140 km/h. Po mnogih potovanjih po Evropi je spoznaval različne vlake, proizvodnjo in srkal znanja ter izkušnje iz ust drugih. Lastne proizvodnje lokomotiv v Sloveniji namreč ni, zato se je Vili marsikaj naučil tudi v tujini. »Ko sem v Ljubljani videl lokomotivo, sem jo najprej moral izmeriti, in to je bil takrat težek podvig. Po neuspelih skrivnih poskusih meritev sem željo uresničil, ko sem opravljal počitniško prakso,« je strnil vtise o ideji za izdelavo makete lokomotive, ki jo lahko z železniškimi tiri občudujemo na družinski zelenici. Miniaturna lokomotiva serije 342 je začela nastajati že leta 1979. Nato se je realizacija ustavila za skoraj dvajset let. »Glavni motivator, da sem začel ponovno odpirati kartonske škatle in začel nadaljnjo izdelavo, je bil moj sin Marko, ki me je z otroško radovednostjo nagovoril, naj nadaljujem z začetim delom izpred dvajset let.« Projekt je bil na sinovo pobudo zaključen leta 2006 in je še danes prepoznavni znak njegove inovativnosti in ustvarjalnosti. »Poznavalcev teh lokomotiv je zelo malo, zato sem ponosen, da ohranjam dediščino vlakov.« Ohranjanje in predstavljanje dediščine na tovrsten način pa nikakor ni končano, saj se Vili spogleduje že z novimi izzivi. Izdeluje namreč francosko lokomotivo v pomanjšani verziji, ki pa je po lastnostih vlaka povsem identična originalu.

Vilija pokliči, on bo vedel, kaj je treba narediti

S svojimi inovacijami je Vili poskrbel, da deluje več stvari, npr. zvonjenje na župnijski cerkvi in podružničnih cerkvah, ozvočenje, centralna kurjava, elektrika ipd. »Včasih se je stolpna cerkvena ura navijala ročno, kar si danes težko predstavljamo. Naštudiral sem sistem in ga skonstruiral v treh mesecih. Ta sistem smo uporabljali vse do leta 1995, ko se je pričela uporabljati elektronska ura.« V želji po izboljšanju varnosti cerkvenih objektov je mnoge ključavnice predelal, s svojim znanjem je pripomogel, da organist na cerkvenem koru spremlja dogajanje pri cerkvenem oltarju, sodeloval je pri mnogih obnovah, prekrivanjih streh in ureditvi ogrevanja. »Ne boste verjeli, ampak tudi vrata za toaletne prostore se v starem župnišču v Vojniku avtomatsko odklepajo in zaklepajo. Kadarkoli nastane kakršnakoli okvara ali če so na cerkvenih poslopjih posledice neurja, takoj poskrbi, da se težava odpravi. Dobro poznamo stavek: Vilija pokliči, on bo vedel, kaj je treba narediti. Znan je po skrbnosti, natančnosti in iznajdljivosti pri svojem delu. V župnijski cerkvi je posebej lepa tudi božično-novoletna okrasitev, ki je njegovo delo, seveda pa za delo navduši tudi druge skrbnike cerkve in si pridobi sodelavce. Je član skupine vojniških jasličarjev, ki vsako leto poskrbijo za drugačen in izviren videz jaslic.

Viliju ob vseh njegovih izzivih ob strani stoji njegova družina: soproga Darja, hči Simona in sin Marko. Ta se trenutno izobražuje za strojnega tehnika in že pridno stopa po očetovih stopinjah, na kar sta Vili in Darja zelo ponosna. »Če se ne ukvarjam z inovacijami, raznimi popravili in sem premalo obremenjen, imam občutek, da imam takoj zdravstvene težave,« se nasmeji Vili, ki je poznan kot pridna mravljica in skromen človek, vedno nekje v ozadju. »Trenutno sem aktiven pri izgradnji večnamenskega prostora pri vojniškem župnišču,« za zaključek doda Vili, ki s svojim praktičnim znanjem in nenehnimi inovativnimi idejami prispeva k pestrosti, urejenosti in prepoznavnosti cerkvene in širše lokalne skupnosti.

Tjaša Podergajs

Foto: Tjaša Podergajs