Janja Košenina Ramšak dela v družinskem podjetju Oder od leta 2001, direktorica je sedem let. Včasih se je ukvarjala z motornim in jadralnim letenjem. Zdaj, ko ima družino, se skupaj odpravijo na kolo, smučanje in so nasploh dejavni. 

Zakaj ta poklic?
Poklic sem izbrala zaradi družinske tradicije. Doma smo že imeli gradbeno podjetje. V bistvu sploh nisem nikoli razmišljala o čem drugem. Že od malega sem živela v duhu gradbeništva.

Kako ste se soočali z izobraževanjem?

V srednji šoli in na fakulteti je bilo razmerje 50 odstotkov moških, 50 odstotkov žensk, nikoli se nisem srečevala s težavami zaradi ženskega spola. Je pa dejstvo, da me je gradbeništvo zanimalo. 

Kakšne posledice čutite kot ženska v tipično moškem poklicu?

Menim, da je včasih to, da sem ženskega spola, celo prednost. Res je, da se nekateri z mano sploh ne želijo pogovarjati, ampak neprestano čakajo in iščejo »šefa«. Prednost imam, da mi prav pridejo tipične ženske vrline, kot so natančnost, skrb za urejenost ...

Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili direktorica gradbenega podjetja? 

»Na stara leta« razmišljam še o geografiji. Naslednja možnost bi bila cvetličarka ali aranžerka. 

***

Moški predstavnik v tipično ženskem poklicu je Miha Hliš, ki je vzgojitelj v Hiši otrok Novi Cerkvi. Svoj poklic opravlja že sedem let. 

Zakaj ta poklic?

Vedno sem se dobro počutil v družbi otrok. Njihova iskrenost, preprostost in vse, kar so, je tako prvinsko in pristno. Vedno se ponujajo priložnosti, da se ob njih učim preprostosti, iskrenosti, veselja, žalosti, izražanja vseh čustev na preprost, iskren način. Seveda se trudim biti otrokom dober zgled v tem, kar sem, v tem, kar počnem. Skušam jim biti v pomoč, kjer še sami ne zmorejo, hkrati pa jim puščam kar največ možnosti, da naredijo sami. To jih najbolj osreči, jim daje samozavest in veselje za nadaljnje raziskovanje in učenje.

Kako ste se soočali z izobraževanjem? 

Nisem imel posebnih težav. Kot vsak študij, nič posebnega ...

Kakšne posledice čutite kot moški v tipično ženskem poklicu? 

Ne bi rekel, da čutim kakšne posledice. V svojem poklicu sem moški, kar otroci zelo potrebujejo, kajti danes so očetje zaradi poklicev veliko časa odsotni. Tudi moderna družba je dodobra izrinila pravo vlogo moškega, v družini in v družbi nasploh. Menim, da je zelo dobrodošlo, da smo moški prisotni v celotnem izobraževalnem procesu. Najbolj bistveno se mi zdi v prvih šestih letih, ko otrok osvoji večino vrednot in spretnosti, ki ga bodo oblikovale v odraslega človeka.

Kaj bi bili drugače po poklicu, če ne bi bil vzgojitelj? 

Nikoli nisem posebej razmišljal, veseli me delo z lesom. Obdelovanje lesa z ročnim orodjem, na tradicionalen način, brez pomoči elektrike, tehnologije.

Tekst: Klara Podergajs