Zakaj Berlin in Svobodna univerza?

Za Nemčijo sem se bolj kot ne odločil iz pragmatičnih nagibov, želel sem si izboljšati znanje nemškega jezika. Obenem je bila želja, da odidem za eno leto, saj je en semester premalo, da bi dodobra spoznal in se vključil v tuje okolje. Izmed ponujenih mest je Berlin močno izstopal. O njem bi lahko govoril ure in ure.

Kot že ime pove, je Svobodna univerza zelo napredna, nemudoma se odziva na družbene spremembe in ima zelo aktualen predmetnik. Predavajo s področij, ki jih verjetno še nekaj časa ali celo nikoli ne bo mogoče študirati v Sloveniji. Univerza ponuja tudi brezplačen študij tujih jezikov. Da ne omenjam čudovitega kampusa, knjižnice, ki ima več kot osem milijonov tiskanih del ter priznanih profesorjev in gostujočih predavateljev. Med drugim nam je predaval tudi nedavni ameriški predsedniški kandidat Bernie Sanders.

Kako se študij razlikuje od slovenskega?

V Sloveniji je študij pogosto sam sebi namen. Študiramo, ker je pač treba študirati in pridobiti naziv. Preredko se sprašujemo, zakaj študiramo oziroma kaj je sploh namen študija. Profesor pogosto pride v predavalnico, odpredava, kar si je zamislil, in nato naloži za izpit en kup gradiva, ki ni bil revidiran že nekaj let, ker se pač tako počne že vrsto let. To je tipičen argument moči v smislu 'ker je pač treba', 'tudi mi smo šli skozi to' oziroma 'to je treba znati, pa četudi boste naslednji dan vse pozabili'. Nemci marsikaj rešujejo z močjo logike. So veliko bolj učinkoviti in stvari počnejo z razlogom. Recimo, namen učenja nemščine ni, da se učimo nemščino, temveč da se naučimo govoriti nemško. Ko sem obiskoval tečaj nemščine, sem moral po dveh tednih pripraviti 15-minutno predstavitev. V Sloveniji v štirih letih učenja nisem imel niti ene predstavitve. Sem se pa seveda na pamet naučil vse nepravilne glagole, ki sem jih seveda tudi hitro pozabil. Prav tako je študij precej bolj praktično zasnovan v smislu, da prakticiraš in nenehno preverjaš pridobljeno znanje. Veliko več je interakcije med študentom in profesorjem. Profesor govori 30–50 % predavanja, v preostalem času je diskusija in izražanje osebnih pogledov študentov. Lahko bi rekel, da Slovenci več 'študiramo', Nemci pa več znajo.

Česa si se poleg študijskega znanja naučil na izmenjavi?

To leto je bilo zares nekaj posebnega in ogromno je bilo spoznanj, zato bi poudaril samo svoje prvo. V prvih tednih sem razmišljal, kaj vse je prestalo to mesto v preteklem stoletju. Pomislil sem, da je bil zagotovo sto let nazaj na mojem mestu mlad Berlinčan, ki si je načrtoval življenje in razmišljal, kaj mu bodo prinesla prihodnja leta. Zagotovo ni pomislil, da ga najprej čaka prva svetovna vojna, nato finančni zlom tridesetih, nacizem v najhujši obliki, druga svetovna vojna, hladna vojna, postavitev zidu in navsezadnje razcvet pluralizma. Uvidel sem, da kakršno koli predstavo imam o svoji prihodnosti, me verjetno čaka nekaj čisto drugega. To pa ne pomeni, da ne smem imeti želj in si načrtovati prihodnosti, vendar preprosto moram biti pripravljen in računati, da me bo odneslo čisto drugam.

Katera oseba te je na izmenjavi najbolj zaznamovala, te naučila kakšne pomembne lekcije?

Na izmenjavi me je najbolj zaznamovala oseba, za katero mi, žal, ni dano, da bi jo lahko osebno spoznal, saj je pokojna že več kot 20 let. To je Viktor Frankl, avtor knjige: Kljub vsemu reči življenju da (psiholog v koncentracijskem taborišču). Čeprav avtor opisuje svoje občutke ob verjetno največjem grozodejstvu v vsej človeški zgodovini in naslov na prvi pogled deluje otožno oziroma celo spominja na priročnike v smislu 'ne skoči', knjiga skriva v sebi neverjetno pozitivno sporočilo. Frankl mi je ponovno priučil popolnoma preprosto življenjsko resnico, da je človeku lahko vzeto prav vse, z izjemo zadnje svobode, da lahko v kakršnem koli položaju oziroma preizkušnji izbere svoj odnos in svojo pot. Ta svoboda daje življenju smisel tudi v najhujših trenutkih. Po prebrani knjigi se tudi pogosteje sprašujem, zakaj počnem določene stvari, saj tisti, ki ve 'zakaj', bo zmogel kakršni koli 'kako'.

Vsak se malo spremeni, ko pride iz tujine, pogled se razširi in imaš več izkušenj. Kako zdaj ti po življenju v tujini gledaš na stanje v domači državi?

O Sloveniji sem vedno imel zelo pozitivno mnenje, ki je zdaj še bolj optimistično. Lepo nam je. Imamo najboljšo porazdelitev družbenega bogastva v EU in še vedno zelo neokrnjena naravna bogastva. Seveda je veliko političnih burlesk. Včasih je prav neverjetno, o kako trapastih stvareh se prepiramo, a dejstvo je, da smo še vedno mlada demokracija. Za popolno tranzicijo in predvsem celjenje ran, ki si jih je narod zadal sam, je 27 let zares (pre)kratko obdobje. Razumljivo je, da smo nejevoljni, ko se primerjamo z Avstrijo, Nemčijo in Švico. Prav je, da tja stremimo, vendar so baltske države zaradi podobnega politično-zgodovinskega razvoja bolj realno merilo. Tudi Nemčija ni tam, kjer je, zaradi neke prostovoljne in zavestne odločitve, ki je odraz odraslosti njenih državljanov. Po drugi svetovni vojni je bila okupirana, leta 1949 ji je bila vsiljena demokratična ustava in niti ni imela druge izbire. Če bi v Slovenijo prišla trojka, bi verjetno tudi pokradli kakšno državno podjetje manj in plačali kak davek več.

Na katerem pravnem področju bi rad delal in zakaj?

Aristotel pravi, da tam, kjer se srečajo potrebe sveta in tvoji talenti, tam je mesto tvojega poklica. Za zdaj še nisem popolnoma prepričan, da je to stičišče pravo. Trudim se biti čim bolj odprt in se zanimam tudi za druga področja. S kolegi se pogosto dobivamo in iščemo ideje za kakšno aplikacijo. Sicer pa je bolj pomembno 'kako' delaš, kot pa 'kaj' delaš. Zavedam se, da je to nekoliko idealistična želja, a če bi že lahko izbiral, bi si želel biti član skupine kreativcev, ki rešuje kakšne sistemske probleme. Pa četudi bi razvijali bolj nežen toaletni papir. Tudi to osrečuje ljudi. Kar se tiče prava, me po vsebini zanimajo primerjalno pravo, ustavno pravo, pravo človekovih pravic in azilno pravo. Verjetno bi mi najbolj odgovarjala vloga sodnika, saj slednji ne služi partikularnim interesom, marveč interesom pravičnosti.

Te tudi karierno privlači tujina ali bi rad svoje znanje delil v Sloveniji?

Pravniki smo tukaj dokaj omejeni, saj pravo ni univerzalna veda. Vsaka država ima namreč svojevrsten pravni sistem. Poleg tega mora biti pravnik zelo natančen in predvsem prepričljiv, kar je v tujem jeziku zelo zahtevno. Tudi v Sloveniji praktično ne poznam »top« pravnika, ki ne bi bil »native speaker«. Seveda pa obstajajo zaposlitvene možnosti v institucijah EU-ja, mednarodnih odvetniških pisarnah in tujih fakultetah. Trenutno mi je tujina zanimiva predvsem zaradi morebitnega podiplomskega študija in bi raje nekoč udejanjal svoje znanje v Sloveniji. Če se pojavi izziv, ki bi me osebnostno izpopolnjeval in bi bil družbeno koristen, pa upam, da bom ponovno zbral pogum in odšel na tuje.

Tekst: Klara Podergajs
Foto: osebni arhiv