»To je moje prvo priznanje za življenjsko delo, kar me 'avtomatsko' spomni, da nisem več tako mlada. Kljub temu da nimam časa razmišljati, koliko sem v resnici stara,« je povedala Kladnikova. Priznanje je zanjo izraz zaupanja v človeka in da je to zaupanje tudi upravičila s svojim delom. »Moški zbor je sprejel drzno odločitev, ko so me povabili k sodelovanju. Bila sem mlada in neizkušena, vendar me je zborovodstvo veselilo. Sem z veseljem sprejela povabilo in mi ni bilo nikoli žal,« je povedala Emilija, ki je s svojimi zbori pomemben člen na mnogih prireditvah po občini. Zanjo je nastopanje del službe in se rada ob popoldnevih vrača nazaj v Vojnik na nastope.

Različni pristopi dela

Kladnikova poleg moškega zbora vodi tudi šolski otroški in mladinski zbor. Za vsak sestav je potreben drugačen pristop. Kladnikova pravi, da je pomembno, kakšno literaturo izbere za vrsto zbora. Moški zbor zelo dobro pozna in je glavno, da pevci prihajajo na vaje in odhajajo veseli, da zadostijo svoji duši. V šoli mora slediti določenemu učnemu načrtu, ima pa dovolj avtonomije, da se lahko sama odloča, kakšno literaturo bodo otroci peli. Najbolj pa jo omejuje dejstvo, da mora vsako šolsko leto na novo postaviti zbor. »Pristopi so res različni. Odrasle najlažje dosežem z odkrito besedo, šalo. Največ spodbude potrebujejo najstniki. Veliko otrok rado poje, ampak imajo tisoč in eno zavoro, da to storijo,« je pojasnila Kladnikova. »Otroci so se izredno izkazali na Božičnem Vojniku, kjer so z veliko mero discipline in zbranosti opravili vse nastope. Čeprav so bili ti tudi med počitnicami,« je Kladnikova pohvalila svoje varovance. »Zame je smisel zborovskega petja v osnovni šoli, da pri otroku ohranimo ljubezen do petja, ki jo lahko v poznejših letih nadgrajuje,« je pojasnila zborovodkinja. Zato tudi raje z otroki dela lažjo glasbeno literaturo, da otroci lepo zapojejo in ob tem tudi uživajo. Pojejo različno glasbo, da zadostijo vsem okusom.

Glasba položena v zibelko

Emilija Kladnik Sorčan je bila rojena s petjem in glasbo. Oče se je sam naučil igrati harmoniko in je dolgo let igral na porokah in drugih zabavah. Večkrat pa jo je v roke vzel tudi doma. Tudi njena mama je vedno pela, tudi zdaj je vključena v pevski zbor. Tako so doma veliko peli. »Na tak način smo se naučili dvoglasnega petja in harmonij. Hvaležna sem staršem za to izkušnjo,« je povedala Kladnikova. Njena sestra Dada je že od nekdaj vedela, da bo pevka, medtem ko se je Emilija šele kot študentka odločila, da bo študirala glasbeno pedagogiko. Jo je pa tudi v mladih letih spremljala glasba, preko glasbene šole, kjer je igrala violino in klavir. Bila je tudi del številnih zborov in drugih sestavov. V domačem kraju je pomagala tudi z igranjem orgel in vodila različne zbore. Še vedno poje v ženski zasedbi doma, velikokrat pa gre rada tudi na kakšen koncert, vendar ima ob vseh obveznostih in družini za to o včasih premalo časa. »V meni od nekdaj živi slovenska ljudska glasba. Doma smo peli še na star način, danes pa se je to že izgubilo,« je povedala Emilija, ki ne izključuje nobene glasbe iz svojega repertoarja poslušanja. »Že zaradi službe mora vsaka glasba skozi moja ušesa. Sem pa pozorna, kakšna je sama skladba, ker lahko najdeš banalno glasbo tudi med klasiko. Pri generičnih skladbah, ki nimajo česa povedati, se ne ustavljam,« je pojasnila Emilija. Če ima možnost, zelo rada posluša instrumentalno klasično glasbo na živem koncertu. Zaide tudi v mariborsko opero.

Moč glasbe

Za Emilijo ima glasba neverjetno moč. »Človek ne živi samo od kruha. Veliko ljudi nas obkroža, ki mislijo, da je življenje sestavljeno samo iz tega, kar pojemo, kam gremo na dopust, da lahko pred sosedi pokažemo, s kakšnim avtom se peljemo. Zraven je še druga sfera in imam smolo, da se s to drugo sfero ukvarjam. Določen del ljudi tega ne sprejme, nikoli pa ni treba čisto obupati. Vsi se lahko preko življenja spremenimo,« je povedala Emilija. Pri izvajanju je pomembna tudi iskrenost, saj se tako lahko dotaknejo poslušalcev. Kot je povedala Kladnikova, je za njo 24 letnih koncertov moškega pevskega zbora, pa niti z enega ni šla slabe volje ali razočarana: »Ustvarjeno mora biti zaupanje med pevci in zborovodjo. Na nastopih med nami in gledalci teče nekaj lepega. Ko gremo na oder, vem, koliko so pevci sposobni in me ni strah.« Emilija je poudarila, da je za zborovodjo pomembno, da pozna zgornjo mejo sposobnosti svojega zbora in dela nekaj odstotkov nižje od sposobnosti. »Kdo bi rekel, da ti tako manjka ambicioznosti, da zaviraš napredek, vendar se s tem ne strinjam. Nikoli ni zborovodja na prvem mestu, zbor je. Če je zborovodja preveč ambiciozen in ne zna za to navdušiti zbora, lahko sestav tako sesuje,« je bila jasna zborovodkinja.

 
Ponosna na svoje pevce

Kladnikova je prepričana, da smo v Sloveniji lahko ponosni na število zborov. Prihaja pa tudi generacija uspešnih mladih zborovodij, ki so izjemno usposobljeni. Imajo širok dostop do znanja in Emilija je vesela, da se zborovsko petje razvija v to smer: »Kar veliko mojih učencev iz Vojnika je odšlo študirat glasbeno pedagogiko. Sem vesela, ko vidim, kako pomembni postajajo na tem področju in kakšne ambicije imajo.« Ponosna je tudi na to, da se na reviji pevskih zborov vojniške šole lahko zbere tudi do tristo pevcev. Vsaka podružnica ima zborček, vesela je, da se kolegice ukvarjajo z otroki. Na šoli vodi tudi sestav učiteljic. Kladnikovi je pomembno tudi, da starši podpirajo otroke pri petju: »Otroci čisto drugače sijejo na odru, ko so v publiki njihovi domači.« Zato polaga na srce staršem, da si organizirajo čas za svoje otroke in jim tako dajo zasluženo pohvalo. 

Tekst: Klara Podergajs
Foto: Matjaž Jambriško