Veliko ljudi že zgodaj v življenju izkazuje svoja nagnjenja, skladno značajem in okoljem kjer bivajo. Moja nagnjenja in interesi so bili najpogosteje usmerjeni v socialno sredino in k ljudem. Da bi svoja poklicna nagnjenja uresničevala v vrtcu, šoli, morda v bolnici, so bile že moje osnovnošolske poklicne želje, ki sem jih izražala v šolskih spisih in v pogovorih s prijateljicami. Po poteh želja sem se vpisala na Srednjo zdravstveno šolo v Celju, na katero imam lepe spomine. Ob zaključku SŠ izobraževanja sem bila prepričana, da sem izbrala pravo pot. Ko sem po srednji šoli iskala zaposlitev kot medicinska sestra, sem dobila priložnost v Zavodu za delovno usposabljanje otrok in mladostnikov na Dobrni, ki je, čeprav takrat tega še nisem vedela, pomenil pomemben mejnik na moji nadaljnji poklicani poti.
V spominu mi je ostala pot na razgovor za službo v Zavodu. Ko sem se približevala ustanovi, me je na njihovem dvorišču ogovoril fant, varovanec Zavoda. Prijazno in zadovoljno je hodil ob meni in klepetal v zame precej slabo razumljivi govorici. Kljub obojestranskemu trudu, da bi se sporazumela, še danes ne vem o čem je v resnici tekla beseda. To je bil v resnici moj prvi stik z osebami s posebnimi potrebami. Razgovor za službo je bil uspešen in Zavod na Dobrni je postal moje poklicno okolje naslednjih enajst let. Tako sem začela z delom na Dobrni najprej kot medicinska sestra. Delo z otroki me je veselilo, skozi skrb za njihovo zdravje in dobro počutje sem spoznavala različna področja njihovega bivanja in izobraževanja. Radovednost in želja spoznati načine in oblike dela z osebami s posebnimi potrebami so me napeljala do odločitve, da nadaljujem s študijem defektologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. V sodelavcih in ravnateljici sem čutila podporo pri tej odločitvi. Z veliko volje in ob podpori družine, posebej mame in moža, ki sta ob koncih tedna stopila na moje mesto in poskrbela za predšolskega sina in hči sem študij dokončala in se poklicno usmerila k otrokom, ki potrebujejo strokovno pomoč pri učenju in razvijanju različnih veščin, za doseganje čim večje samostojnosti. Že v času študija sem dobila priložnost delati kot učiteljica v posebnem programu vzgoje in izobraževanja in v razvojnem oddelku vrtca, kar je bilo izjemno dobro dopolnilo k teoretičnemu delu študija.
Po opravljeni diplomi me je poklicna pot zanesla na OŠ Glazija. V začetku devetdesetih let je v Sloveniji zaživelo izvajanje dodatne strokovne pomoči učencem s primanjkljaji na različnih učnih področjih. Tako sem postala tretja strokovna delavka v mobilni specialno pedagoški službi, ki jo je izvajala OŠ Glazija na rednih OŠ v Celju. Svojo službo sem opravljala na I. in III. OŠ v Celju. Individualna učna pomoč učencem je zahtevala iskanje novih znanj, strategij in pristopov. Ob tem so se mi odpirala nova spoznanja, delo z otroki me je in me še danes zelo veseli. Neposredno delo z učenci, pogovori z njihovimi učitelji in drugimi strokovnimi delavci šol me je strokovno opolnomočilo. Posebno mesto pri moji strokovni rasti so imeli tudi starši otrok, saj sem v sodelovanju z njimi lažje in celoviteje razumela njihove potrebe, stiske in pričakovanja.
Leta 2004 sem začela sodelovati z Zavodom za šolstvo RS kot članica komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in jo kasneje deset let tudi vodila kot predsednica. Gre za kompleksno delovno področje, ki človeku ob strokovnih, ponudi tudi veliko osebnih izkušenj. V tej vlogi sem si pridobila pomembne kompetence za delo z otroki in starši. Spoznala sem, kako pomembno vlogo igrata šola in učni uspeh otroka v dinamiki celotne družine. Da starši otrokovo učno uspešnosti pogosto enačijo z njegovo osebno srečo in zadovoljstvom. Stiske, ki jih doživljajo starši ob prešolanju otroka na šolo z nižjim izobrazbenim standardom, so me naučile, da je ustrezna komunikacija zelo pomembna, razumevanje in spoštovanje drug drugega pa ključno. Pri delu z otroki s posebnimi potrebami je pomembno znati prepoznati drobne uspehe, ki so prevečkrat samoumevni in zato spregledani.
Zakaj ste se odločili, da nastopite delo ravnateljice?
Radovednost in želja po novih izzivih so moje vodilo. Včasih me le to zapelje v težave, še večkrat pa nagradi z novimi spoznanji, ki mi obogatijo življenje. Tako je tudi služba ravnateljice, ki jo trenutno opravljam, del moje življenjske filozofije. Ves čas službovanja na OŠ Glazija sem imela lepe odnose s svojo ravnateljico Romano Lebič. Doživljaja sem jo kot zaupanja vredno avtoriteto, ki bdi nad šolo in zaupanimi učenci. Bila je strokovna sodelavka, ki je znala na različne načine podpirati svoje sodelavce in jih spodbujati k strokovnemu delu in razvoju. Na delovno mesto ravnateljice sta me tako pripeljala dva ključna razloga: dober vzor moje predhodnice in iskrena želja, da šola nadaljuje svojo uspešno zastavljeno pot tudi s kančkom moje pomoči in navdiha. Tudi podpora in zaupanje kolegic in kolegov ob tej nameri mi je in mi še veliko pomeni.
Zakaj bi rekli, da je vaša šola tako pomembna, poleg tega, da je “posebna”?
V OŠ Glazija je vključenih 250 učencev iz 25 občin Celjske regije. Ker gre iz vidika vsakodnevnih migracij za precej oddaljena področja, 32 naših učencev med tednom biva v enoti doma pri šoli. Šola izvaja različne programe: osnovnošolski prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, v katerega so vključeni otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju in otroci, ki zaradi ovir, motenj in primanjkljajev najlažje pridobivajo in izkazujejo znanje v prilagojenem programu. Posebni program vzgoje in izobraževanja je namenjen otrokom, ki imajo zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju. Program je naravnan in usmerjen v razvijanje otrokove samostojnosti in krepitev veščin potrebnih za vsakodnevno funkcioniranje v okolju. V Domu izvajamo domsko vzgojo za učence, ki bivajo v njem. Imamo številčno in strokovno dobro usposobljeno mobilno specialno pedagoško službo za celotno regijo. Naši specialni in inkluzivni pedagogi, logopedinje ter socialni pedagogi so prisotni v vseh celjskih šolah in širše v regiji. Kot strokovnjaki na svojem področju dopolnjujejo strokovne time matičnih šol.
Kolektiv OŠ Glazija je velik in raznolik. Vsako jutro prestopi prag šole 140 zaposlenih, od tega je skoraj 100 strokovnih delavcev: največ specialnih pedagogov, socialnih pedagogov, predmetnih učiteljev, psihologov, fizioterapevtov, delovnih terapevtov, varuhov negovalcev, spremljevalcev gibalno oviranih otrok. Da se v šoli dobro počutimo in da smo v urejenem okolju skrbijo nepogrešljivi tehnični delavci, prijazni tajnici, ekipa v kuhinji, hišnika, ki znata in zmoreta popraviti, kar se pokvari in sodelujeta s terapevti in učitelji pri izdelavi ortopedskih pripomočkov in didaktičnega materiala.
Posebnost naše šole so tudi naši učenci. Uspešni športniki, mladi likovni in glasbeni ustvarjalci. Redni obiskovalci in uporabniki šolske knjižnice. Učenci naše šole se ob rednem učnem delu vključujejo v različne interesne dejavnosti in programe. Sodelujejo na regijskih, in državnih prireditvah ter tekmovanjih. Nekateri se podajo tudi čez meje naše dežele. Šola se vključuje v različne aktivnosti v celjski občini in naši učenci so neločljiv in nepogrešljiv del širše skupnosti.
V sklopu šole imamo bazen, kar nam omogoča, da dodatno bogatimo naše učno – vzgojne programe. Imeti bazen v šoli tudi ni kar tako, po tem smo res »malo« posebni. V njem izvajamo plavalne tečaj za naše učence po metodi Hallewick. S pomočjo te metode na vodo in aktivnosti v njej navajamo tudi otroke s težjimi motnjami. Bazen uporabljamo pri pouku športa in seveda v popoldanskem času, ko je na voljo otrokom, ki bivajo v domu.
Vodilo naše šole je, da se z zgledom, drug od drugega, učimo spoštovanja in sodelovanja. Vsakdo lahko kaj dobrega stori za bližnjega in vsakdo se lahko kdaj znajde v težavah, ko bo potreboval pomoč. Da je otrok težaven zato, ker je v težavah, je v zavesti vseh zaposlenih, ki poskušamo z individualnim pristopom krepiti močna področja naših učencev in jim pomagati, ko se znajdemo pred učnimi težavami in še večkrat komunikacijskimi šumi in nesporazumi. Trudimo se, da v komunikaciji čim večkrat prevlada moč argumentov. Drug od drugega se učimo, kako si brez posledic povedati to kar mislimo, in sprejeti mnenje drugih, tudi če se ne strinjamo.
Glede na povedano, menim da je naša šola v resnici pomembna. Ne vem pa, če je v resnici posebna. Morda le toliko, kot je poseben vsak izmed nas.
Kaj vas navdihuje in žene pri delu ter izven njega?
Otroci s posebnimi potrebami, so tako kot vsi otroci tega sveta, meni in sodelavcem pogosto navdih pri strokovnem delu in v vsakdanjem življenju. Ob druženju z njimi človek hitro spozna, da se lahko posamezni majhni in neopazni dnevi spremenijo v velik dan. Da lahko majhne pozornosti odtehtajo velika darila. Da se vse velike stvari pričnejo s prvim, majhnim korakom.
Priložnost, da lahko svoje znanje in izkušnje prenašaš naprej na mlajše generacije je lahko res navdihujoče, vsaj toliko kot je gledati otroke, ki odraščajo v zadovoljne in uspešne člane naše družbe. Da se imamo v naši šoli lepo, vedo povedati tudi naši občasni sodelavci in študentje na praksi. Ti nas večkrat pohvalijo in povejo, da se pri nas v šoli prijetno počutijo. Takšne pohvale lepšajo dneve učencem in zaposlenim.
Če je človek zadovoljen s sabo, bo znal prisluhniti tudi drugim. Zato je pomembno, da znamo živeti skladno s sabo in vsem kar nas obdaja. Radi rečemo, da nimamo časa in da je časa vse manj… Pa vendar je dan za vse dolg 24 ur. Sami se odločamo za kaj in na kakšen način ga porabimo, čemu ga namenjamo več in čemu morda premalo. Tudi sama znam večkrat potožiti, da imam časa premalo, a kar ga je na voljo znam izkoristiti za meni zanimive stvari in še bolj za drage ljudi.
Živim v veliki in povezani družini. V neposredni bližini živi moja mama, ki je vzor samostojnosti in skrbi zase, s sestro Valerijo, ki živi v Krtini sva kolegici po stroki in tako ob sestrski povezanosti včasih deliva tudi strokovne pogovore. Trije odrasli otroci Aljaž, Tea in Peter stopajo vsak po svoji poklicni in zasebni poti. V veliko veselje mi je čas, ki ga preživimo skupaj, v posebno veselje mi je mojih pet vnukov, ki odkrivajo svet in se preizkušajo v različnih aktivnostih.
Knjige me spremljajo že od otroštva. Uživam v branju, to je svet, ki pelje povsod. Človek ima eno življenje, tisti, ki bere knjige jih ima sto in še preko. Z možem naju navdihujejo potovanja po evropskih mestih. Vedno znova rada greva kam drugam in ko se vračava domov se vsakič bolj zavedava lepote naše Slovenije in delčka naše deželice, kjer imava dom.
Kakšno šolstvo bi si želeli?
Slovenska šola je dobra. Imamo javno šolstvo, ki je dostopno vsem otrokom, skrb za otroke s posebnimi potrebami je na evropski ravni. Ker je šola bila in je dobra, se moramo potruditi, da takšna tudi ostane in da jo v duhu časa, ki ga živimo izboljšujemo in prilagajamo. Želela bi si predvsem troje: da pedagoško delo opravljajo čuteči ljudje z veliko strokovnega znanja, ki čutijo, da je to njihov poklic. Da je v šoli, tako kot znanje, cenjena tudi vzgoja. Kot pravi afriški pregovor »za vzgojo enega otroka je potrebna cela vas«. Da bi bili starši in šolski strokovni delavci čimbolj povezani in zavezani k skupnemu cilju, izobraževanju in vzgoji otrok v avtonomne, odgovorne in zadovoljne člane skupnosti.
Kaj bi svetovali vsem, ki so v pedagoškem poklicu?
Pedagoški poklic je lep za tiste, ki to lepoto občutijo in težek za tiste, ki se jim bolj kot lepe strani poklica odslikavajo težave, ki jih na poklicni poti vsakdan premoščajo in teh je zagotovo na pretek. Biti učitelj je poklic, tisti, ki v pedagoškem delu išče uspešno službo, bo bolj malo zadovoljen. V sedanjem času je možnosti, da si vsak najde, kar ga veseli veliko, prav tako priložnosti, da izkaže svoja močna področja. Zato je prav in potrebno, da si vsak poišče delo, ki mu je všeč, ker je potem pri tem delu uspešnejši.
Tekst: Klara Podergajs
Foto: osebni arhiv
