Čebelar si toliko, kolikor se za ta posel zavzameš. Moraš biti dobro poučen, nujna sta čebelarjeva doslednost in natančnost, predvsem pa je pri delu s temi žuželkami odlaganje opravil na jutri nedopustno. Predsednik Čebelarskega društva Vojnik, Peter Babnik, pravi, da se čebelarji v času, ko v panjih vlada zimski mir, že pripravljajo na naslednjo sezono. Ta čas je najprimernejši za razna predavanja, delavnice in seminarje, ki jih za člane organizirajo čebelarska društva in Čebelarska zveza Slovenije (ČZS). Na tovrstnih izobraževanjih nadgrajujejo svoje znanje in se skušajo čim bolje »oborožiti« z aktualnimi vsebinami. To je osnovni pogoj za lažje obvladovanje izzivov, ki jih prednje vedno znova postavlja pojav novih bolezni in škodljivcev, preobremenjenost naravnega okolja in nikoli zadostna ozaveščenost človeka glede ogroženosti čebel in njihove vloge za človeštvo.
Pobuda za svetovni dan čebel
ČZS je z namenom večje zaščite čebel podala pobudo, da bi 20. maj, rojstni dan Antona Janše (1734–1773), razglasili za svetovni dan čebele. Čebelar A. Janša je začetnik in učitelj modernega čebelarstva in eden največjih poznavalcev čebel tistega časa. Vodstvo ČZS je v Vojniku februarja letos to pobudo predstavilo čebelarjem s širšega celjskega območja. Podpirajo jo ne le vojniški čebelarji, temveč tudi predstavniki lokalne skupnosti, društev in drugi podporniki akcije. Že iz prazgodovine pa imajo čebelarji in voskarji svojega zavetnika, svetega Ambroža (7. december). Legenda pravi, da se je Ambrožu kot dojenčku na glavo usedel roj čebel. Ambrožev oče, dober čebelar, je ukazal pestunji, naj otroka pusti pri miru. Roj se je čez čas dvignil, ne da bi otroka pičila ena sama čebela. Po tem dogodku je oče dal otroku ime Ambrozij. To je grški izraz za mano, hrano za bogove, hrano za večno mladost in nesmrtnost.
Med mladimi interes za čebelarstvo raste
Čebelarska dejavnost ni zgolj hobi in zabava, vse bolj je potreben strokovni pristop. Čebelarjenja se ne da na hitro naučiti, zato se vojniški čebelarji trudijo širiti dejavnost na mlajše rodove. Za zdaj jim dobro uspeva. »Na občini so nam naklonjeni, saj se zavedajo, kako pomembna je skrb za ohranjanje narave in čistost okolja. V bližnji preteklosti smo na obeh matičnih ter podružničnih šolah občine Vojnik ustanovili štiri čebelarske krožke, ki intenzivno delajo, peti je v načrtu za letošnjo jesen. V vseh krajevnih skupnostih v občini že imamo učne čebelnjake. Interesa med osnovnošolci je veliko, trenutno v Vojniku deluje deset krožkarjev, na Frankolovem osemnajst, v Socki sedem, v Novi Cerkvi pa kar dvajset. Zagotovo bo določen delež mladih čebelarjev tudi v odraslih letih ostal zvest čebelam, to pa je temelj in jamstvo, da se za prihodnost čebelarjenja na našem območju ni bati. V društvu se trudimo, da svojo dejavnost in čebelje produkte predstavljamo na različnih prireditvah v občini. Vsako leto ob prazniku KS Vojnik prirejamo tudi dan odprtih vrat, nanj povabimo občane, društva, šole in vrtce in s tem širši javnosti predstavljamo svojo dejavnost. Na ogled in v pokušino ponudimo čebelje pridelke, medene izdelke, imamo nekakšno 'medeno borzo',« naniza Babnik razloge za uspešno širjenje dejavnosti.
Ozaveščenost občanov se izboljšuje
Na vprašanje, v kolikšni meri lahko ljudje prispevamo k boljšim življenjskim pogojem čebel, Babnik odgovarja: »V zadnjem času opažamo bolj pozitiven odnos do čebel, ozaveščenost občanov se izboljšuje. Ljudje se postopoma vse bolj zavedajo pomena naravnega opraševanja rastlin, bolj tudi upoštevajo navodila za škropljenje v zgodnjih jutranjih ali večernih urah, ko čebele počivajo. Čebelarji lahko npr. priporočamo sejanje in zasaditev medovitih rastlin, se trudimo za pridelavo ekološkega medu, vendar če kmetje in lastniki zemljišč priporočil ne upoštevajo, smo 'bosi' in rezultatov ni. Imamo pa srečo, da skoraj tri petine površine naše občine obsegajo gozdovi, travniki in polja, ki v primerjavi z nekaterimi drugimi predeli Slovenije čebelam nudijo še razmeroma zdravo pašo. Posledično je tudi med boljši, bolj ekološki, zdrav in kakovosten. Povpraševanje po čebeljih pridelkih je pri naših čebelarjih večje od ponudbe, ker pa se dobro blago samo hvali od ust do ust, 'gre za med', kot navadno rečemo. Precej ga tudi podarjamo, predvsem šolam in vrtcem za medene zajtrke.« Babnik dodaja, da v društvu prisegajo na sonaravno zdravljenje, stremijo k ekološkemu čebelarjenju in nikoli niso uporabljali nedovoljenih sredstev za zdravljenje čebel.
Čebelarjenje je izredno občutljiva gospodarska panoga. Kljub spremenjenim življenjskim pogojem je ključ čebelarjevega uspeha v njegovi zavezanosti do čebel in ljubezni do narave. Marljive leteče delavke iz narave jemljejo, kar jim ta ponuja. Na vseh nas, ki ostajamo v varni razdalji panjev, pa je skrb, da ponudbe ne zastrupljamo. In če se bomo v prihodnosti vsi trudili, da bo čebelam lepo, nam bodo trud neštetokrat pošteno poplačale.
Tekst in foto: Sonja Jakop
