Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 16.11.2018

pretežno jasno
Danes bo na Primorskem precej jasno, drugod bo delno jasno z občasno nekoliko povečano oblačnostjo. Pihal bo severovzhodni veter, na Primorskem šibka do zmerna burja. Najvišje dnevne temperature bodo od 5 do 10, na Primorskem do 15 °C.
2°C | 11°C
sobota, 17.11.2018
0°C | 8°C
nedelja, 18.11.2018
-1°C | 6°C
ponedeljek, 19.11.2018
0°C | 4°C
torek, 20.11.2018
1°C | 3°C
Opozorila
Petek, 16.11.2018 ob 9h
Dodatnega opozorila ni.
2°C
11°C
pretežno jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Pesem in les sta njegova stalna spremljevalca


INTERVJU

| |
12.02.2017      22:08
A A

Pesem in les sta njegova stalna spremljevalca


Seznam, ki ga je Frankolovčan Metod Pinter popisal z deli v dobrobit družbenega življenja v kraju, je pester in dolg. Od vsega ga najbolj zaznamuje petje in debelo desetletje aktivnega dela pri obnovi cerkvenih objektov. Izhaja iz velike, 15-članske Markove družine iz Lipe pri Frankolovem, tudi sam ima družino s petimi otroki. Danes že upokojeni zavarovalni agent, po osnovnem poklicu pa mizar, je ob službi in vseh družinskih obveznostih vedno našel čas za številne prostovoljske dejavnosti, ki so na eni strani njegov konjiček, na drugi pa koristne za kraj. Prejemnik srebrnega občinskega grba iz leta 2016 zase pravi, da je petje zanj kot hrani sol. Les in pesem sta njegova stalna spremljevalca, ki ga s svojo lepoto, toploto in mehkobo oblikujeta, umirjata in bogatita.


Metod Pinter na Lovrenških jezerih
Metod Pinter na Lovrenških jezerih
Deli:

Pesem je vaša vseživljenjska sopotnica, ste se na glasbenem področju kdaj izobraževali?

V otroštvu te možnosti nisem imel, sem pa kasneje krajši čas obiskoval zasebno glasbeno šolo v Celju in pridobil nekaj teoretične glasbene podlage in klavirskih osnov. Ker je moj učitelj kmalu prenehal poučevati, sem končal tudi jaz. Organizirano sem začel peti v 5. razredu v šolskem zboru. Kot družina doma nismo peli, smo pa poslušali starejše, ki so prepevali ob vseh večjih kmečkih opravilih. V jeseni leta 1973 se je na Frankolovem ustanovil moški pevski zbor, takrat sem bil pri vojakih. Brat Rado me je po pismih redno seznanjal z dogajanjem v zboru, mi pošiljal notni material in ko sem prišel na dopust, sem takoj »letel« na vaje. Po vrnitvi iz vojske sem nadaljeval in z dvema krajšima prekinitvama vztrajam še danes. Hvaležen sem za dar posluha, saj ima lepo zapeta pesem posebno moč, ki združuje, razveseljuje, tolaži, krepi prijateljstvo.

 

Prepevali ste še na več »frontah«.

Da. Moja zgodba pri cerkvenem zboru se je začela že pred moškim zborom in še danes poteka vzporedno z njim. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo štirje mladi Frankolovčani sestavili vokalni kvartet Jasmin. Delovali smo približno 5 let. V bližnji preteklosti sem nekaj časa pel v sekstetu Lindek, vendar je bilo pevskih obveznosti že preveč in sem predal štafeto drugemu. Smo pa v prvotnem sestavu posneli njihovo prvo zgoščenko. Tudi z mojimi brati sestavljamo sekstet. V preteklosti smo bili precej pevsko aktivni, udeleževali smo se srečanj pevskih družin po Sloveniji, občasno sodelujemo na različnih prireditvah, zapojemo na zasebnih praznovanjih, pa tudi na pogrebih, če nas prosijo.

 

V času obnov cerkvenih objektov ste bili na gradbiščih dnevno prisotni kot delavec, svetovalec, koordinator. Kako je to sovpadalo z domačimi obveznostmi in službo?

Prav zato, ker sem imel zelo fleksibilen delovnik in ker živim v središču Frankolovega, sem lahko pogosto še na fari kaj postoril. To zame ni bila obveznost, samodejno me je »vleklo« tja. Užitek je bilo delati, ker smo krajani po dolgih letih, s prihodom p. Cestnika,  le dobili možnost, da smo začeli obnavljati to, s strani države spregledano kulturno dediščino. Moje tovrstne odsotnosti z doma so bile možne le ob podpori in razumevanju družine. Tudi žena Irena in delno otroci so dejavni župnijski sodelavci, zato po tej plati doma nismo imeli nobenih težav.

 

Lani ste v celoti obnovili križev pot v farni cerkvi? Ste umetniški talent v sebi na novo odkrili ali do zdaj ni bilo možnosti, da bi prišel do izraza?

Prvo desetletje sem bil zaposlen kot mizar in v tem delu sem resnično užival. Les je živa materija, ki spremlja človeka od zibelke do groba. Še danes v domači delavnici rad ustvarjam. Kljub poznavanju tega področja, praksi in mizarski žilici je bila restavracija križevega pota zame doslej največji izziv. Sprva sem nameraval zamenjati le uničene lesene dele, vendar se je izkazalo, da so slike potrebne temeljite obnove. Začel sem zbirati material in obnavljati dotrajan les, potem pa sem ugriznil v celotno obnovo. Mnogo je bilo natančnega, celo umetniškega dela, zato sem danes toliko bolj zadovoljen, da mi je uspelo.

 

Fotografiranje je vaš priljubljeni konjiček. Kaj najraje ujamete v fotografski objektiv?

Kot mladega fanta me je za fotografijo in hojo v hribe navdušil sodelavec. Pred rojstvom otrok sva z ženo prehodila veliko slovenskih gora in tudi ko so bili otroci majhni, smo znali izkoristiti dan, dva za hribovski izlet. Med obvezno opremo je vedno spadal tudi fotoaparat. Meni so najlepše slike, ki pričajo o neprecenljivih lepotah in otroških doživetjih gorskega sveta. Moja strast so bili diapozitivi, filme sem pošiljal na razvijanje v Graz in na Dunaj. Najraje fotografiram naravo, metulje, rože, ogromno sem posnel tudi naših družinskih trenutkov. Fotografija je zame sprostitev. Ko potrebujem odklop, vzamem aparat in jo mahnem v bližnjo okolico.

 

Pa vaše želje za prihodnost?

Če me ne bi omejevala čas in denar, bi se pogosteje podal v obmorske kraje in na Kras. Privlači me tamkajšnja arhitektura, zgodovina, življenje ob morju. Pa soline. Nekaj tega spoznavam iz literature, še raje bi v živo. Tudi na Frankolovem je lepo, rad imam svoj kraj. Življenje je tukaj vse prej kot mestno, se še znamo združiti in narediti kaj dobrega za kraj. Sicer imam v načrtu ureditev fotoarhiva, kjer bi po kronološkem zaporedju uredil vse obnove cerkvenih objektov in pomembnejše dogodke. Pogum še zbiram, potrebujem voljo in čas. Fotomateriala imam ogromno, tudi od drugih fotografov, zato bo izbor kar zahteven. Pred časom smo z družino pripravili fotografsko razstavo v Aletinem domu, vendar nam še zdaleč ni uspelo predstaviti večine zanimivosti.

 

Poudarila sva le delček vaših dejavnosti, ki so bile povod za nagrado srebrnega sijaja. Je grb plačilo za prizadevanja, ki so v javnosti pustila pomemben pečat?

Niti enkrat nisem pomislil nanj, sem pa bil počaščen, ker so se tako odločili. Osebno mi veliko pomeni, če so opazili, da sem nesebično kaj dobrega naredil. Grb je takšno priznanje, ki pokrije ves trud in te po malem zavezuje za naprej. Dela nikoli ne zmanjka. Če se osredotočim samo na prosvetno društvo, tu ni samo petje, imamo še veliko drugih dejavnosti. Ena večjih je bila pred nedavnim obnova dvoranskih stolov. Upam, da s takšnim načinom življenja še nisem zaključil.

 

Sonja Jakop

Foto: Irena Pinter




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 121
Izšla: 02.11.2018
Poglej Pdf

Bodite prvi pri oddaji mnenja.