Priznanje je Oprčkalu zagotovilo, da ima njegov hobi, ki je hkrati strast, skrb in delo, tudi družbeno priznani smisel. »Tega v mladosti nisem imel, saj je šport v mojem okolju pomenil nepotrebno zapravljanje časa. Prevladovalo je mnenje, da se lahko dovolj razmigaš pri delu in ne potrebuješ za to še športa,« je povedal Marjan Oprčkal, Zanj je to osebno priznanje in priznanje vsem, ki se trudijo s športom povezati otroke in mladino. Pomembno je, da cenimo šport in njegov glavni smoter, da damo otrokom in mladini dejavnost, ki jih bo odtegnila od bolezni današnjega časa, kot so tehnologija, droge, sedenje na kavču, da mladi zaživijo bolj zdravo, zanimivo in polno življenje.

Lastno podjetje

Po izobrazbi je Marjan Oprčkal strojni inženir. Leta 2001 je ustanovil svoje podjetje, kjer je zaposlen. Ukvarja se s prodajo strojnih rezervnih delov za industrijo, predvsem v države nekdanje Sovjetske zveze, Moldavijo, Ukrajino in Rusijo. Stanje v državi lahko močno vpliva na gospodarstvo, kar je na svoji koži izkusil tudi Oprčkal: »Zadnje časa imam težave zaradi rusko-ukrajinske vojne v Ukrajini, o kateri se zaradi političnih interesov premalo govori. Dela pa veliko škodo ljudem ter gospodarstvu v Ukrajini pa tudi nam v Evropi.«

Izjemna ljubezen do športa

Zlati nagrajenec je povedal, da ima rad veliko športov, saj je po naravi in srcu športnik: »Fizična dejavnost je moja bolestna potreba. Naj bo to fizično delo, kot je sekanje drv, podiranje dreves, gradnja hiše ali šport. Od teka, kolesarjenja, plavanja, odbojke, tenisa in še bi se kaj našlo.« Za njegovo ljubo košarko ga je spodbudila zmaga reprezentance Jugoslavije na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Košarka se mu je priljubila s prepletom fizičnih, motoričnih in miselnih elementov. »Je eden redkih ekipnih športov, kjer lahko veliko sam treniraš ali se samo razgibavaš,« je poudaril Marjan Oprčkal. »Potrebuješ samo svoj čas, koš in žogo. Sam sem mnogokrat doma zvečer več kot uro intenzivno metal na koš na različne načine, ko so drugi že spali, ker prej nisem imel časa.« Ko so začeli šport spremljati po televiziji, je imel tudi Oprčkal svojega Dončića ali Dragića današnjega časa. Občudoval je takratne reprezentante, Dalipagića, Kićanoviča ali Delibašića. Posnemal jih je v posameznih elementih igre.

Mladim možnost ukvarjanja s športom

Košarkarski klub je Oprčkal ustanovil v začetku leta 1996, z organizacijo turnirjev in košarkarskega krožka se je ukvarjal že veliko let prej. V Novi Cerkvi je že od osnovne šole naprej pripravljal turnirje. Tako so z ustanovitvijo kluba zadostili formalnopravnim pogojem, da so se lahko prijavljali na razpise, prosili za pokroviteljstva in se udeleževali tekmovanj državnega prvenstva. Takrat so mladi bili drugačni, kot so zdaj. Včasih je šport večini pomenil zabavo in strast. »Bili smo bolj vztrajni in tekmovalni, ne glede na to, kje smo igrali. Zaradi načina življenja smo bili tudi bolj motorično sposobni in fizično pripravljeni,« se spominja Oprčkal in dodaja, da so takrat košarko igrali tudi tisti, ki niso trenirali po klubih. Tako so bili na lokalnih turnirjih popolnoma konkurenčni klubskim igralcem. Danes pa večina košarko igra le v klubih, še ti gredo redko samoiniciativno na igrišče. »Pri mladih sem vedno najbolj vesel, ko jih vidim na igrišču potem, ko so že nehali aktivno trenirati in igrati,« je poudaril Oprčkal. Sam pa v zrelejših letih ni postavil žoge v kot. Večkrat je že igral z različnimi slovenskimi veteranskimi ekipami po slovenskih in balkanskih turnirjih. Leta 2011 so ga povabili v slovensko veteransko reprezentanco. Tako so 2012 v Litvi postali evropski prvaki v kategoriji nad 50 let, še enkrat so isti naslov osvojili pred dvema letoma v Novem Sadu. Svetovni prvaki pa so 2017 postali v Italiji. »Slovenija je pravzaprav veteranska velesila. Veteranska košarka je pri nas in po svetu kar precej razvita,« je pojasnil Oprčkal.

Cela družina vpeta v košarko

Kljub vsem obveznostim je Oprčkalu uspelo ustvariti lepo družinsko življenje. Poudaril je, da se da z voljo, vero, optimizmom, organizacijo in moderno tehniko veliko narediti. »Da smo bili z družino bolj povezani, sem v košarko vključeval tudi družino. Sin in hči sta trenirala in igrala, bila sta pomožna sodnika. Sin je pozneje postal še sodnik, ki občasno sodi že 1. slovensko ligo. Ženo sem vključeval pri raznih družabnih dogodkih kluba in turnirjih,« je povedal Oprčkal, ki so mu podjetniške izkušnje, kjer je opravlja dela od skladiščnika, tajnika, komercialista, logistika do direktorja, zelo koristile pri vodenju kluba. Zaradi ljubezni do košarke je razvoj podjetja zavestno žrtvoval.

Dobro gospodarjenje s klubom

Oprčkal si želi, da bi v občini našli več denarja za šport. Količina denarja za šport je od ustanovitve občine skoraj enaka. Število športnih društev se povečuje. Društva rastejo v kakovosti in v obsegu dejavnosti, je pojasnil nagrajenec. S košarkarskim klubom si želi še naprej zagotavljati mladim rekreativno in kakovostno ukvarjanje s košarko. Oprčkal je povedal, da je v ta namen treba vzdrževati stabilne pogoje, skrbeti za dobre in strokovne trenerje, zagotavljati finančna sredstva, tako od pokroviteljev kot od občine. Ko pa pride priložnost, jo je treba izkoristiti in stopiti stopničko višje v okviru okolja, ki je dano. »Najpomembnejše je v klubu delati kot dober gospodar, saj si veliko klubov zastavi previsoke cilje in zato potem životarijo ali celo propadejo,« je poudaril Oprčkal.

Tekst: Klara Podergajs
Foto: Matjaž Jambriško