Hubert Kolšek je rojen Vojničan. Kovinar po poklicu je svojo prvo zaposlitev dobil v Zrečah. "Delal sem tudi v Cinkarni, pa v Medlogu na črpalni postaji za vodo, v podjetju Idro, EMO inštitutu in na koncu še v podjetju EMO Kontejner. Leta 1993 sem se invalidsko upokojil," se svoje poklicne poti spominja prejemnik bronastega vojniškega grba.

Vojnik je potreboval več denarja

Hubert Kolšek je bil predsednik Krajevne skupnosti Vojnik dvanajst let. Nekaj let je bil tudi predsednik takratne Skupščine krajevne skupnosti, kamor so spadala vsa društva in organizacije. "Moja prva naloga v vlogi predsednika krajevne skupnosti je bila dobiti več denarja za Vojnik, ki je takrat spadal še pod celjsko občino. Ko še ni bilo vseh omrežij, smo po vodo hodili v vodnjake, perilo pa se je pralo na nabrežju Hudinje. S predsednikom Krajevne skupnosti Dobrna in Nova Cerkev smo zato stopili skupaj in dobili še kako potreben denar za ceste, brv, most, za vodovod ipd. Veste, za tiste "krajcarje" smo se trudili na krvave žulje, saj je Vojnik bil takrat nerazvit in pretežno kmetijski." Pod njegovim vodstvom je Vojnik dobil veliko kilometrov cest, vodovode na lastna zajetja, javnih takrat še ni bilo (prvi vodovod iz Bezovice v Pristavo, v Malih Dolah, v Jankovi ...), električno napeljavo, kanalizacijo v trgu, razširjeno pokopališče, evidenco grobov in mrliško vežico. Zgrajen je bil tudi vrtec, dozidana je bila osnovna šola, Vojnik je dobil tudi zdravstveni dom. "S samoprispevki in lastnimi rokami smo naredili res ogromno. Pri gradnji zdravstvenega doma so nam pomagale že tudi druge ustanove, občinske in državne. Imeli smo tudi referendume, tako za občino kot za Vojnik - npr. za asfaltacijo trga, za osebni denarni prispevek v občinski sklad. Vse, kar smo dobili, smo dobili od krajanov in občine. Takšen način dela in organizacije si danes težko predstavljamo," pojasni gospod Kolšek.

Brez avtomobilov in telefonov

"Prizadevali smo si za izgradnjo infrastrukture, ki je danes povsem samoumevna in nujna za življenje. Namesto da smo posedali, smo raje poprijeli za različna dela. To so bile prave udarniške akcije. Takrat ni bilo telefonov niti avtomobilov, zainteresirano javnost smo obveščali z odborniki, informacija se je hitro razširila. Večino poti smo opravili peš. Ko smo gradili glavni vodovod v Ilovci, smo dobili tudi nekaj mesa, ki smo ga ob zaključku akcije z veseljem pojedli. Ljudje smo si takrat resnično pomagali! Tega danes ni več." Sprva za svoje delo Hubert Kolšek ni prejel posebnega plačila, delal je s srcem in za krajane. "Malo kasneje smo ob koncu leta prejeli kakšen majhen finančni prispevek, obračunano kilometrino, šli morda na kakšno skromno večerjo. Naše delo je bilo prostovoljno. Za dobro ljudi!"

Preveč razlik in delitev

Hubert Kolšek je z odprtimi rokami poprijel za vsako delo, samo da je lahko pomagal in bil koristen. Želi si, da bi danes Vojnik imel več prometnih tabel z omejitvijo hitrosti in da bi Čufarjeva ulica, kjer že vrsto let v stanovanjskem bloku živi s soprogo Matildo, končno bila na novo asfaltirana. Pogreša tudi pristno družabno življenje in se z nasmehom na obrazu spominja veselic, kjer so se imeli vedno lepo. Po njegovem mnenju je danes med ljudmi, predvsem med mladimi, preveč razlik, preveč delitev. "Starejši smo zelo prizadeti, kar se sedaj dogaja v naši državi in me zelo boli. Za našo Slovenijo smo marsikaj naredili," iskreno komentira trenutno dogajanje.

Ponosen Vojničan, soprog, oče in dedek je sicer prejemnik mnogih odlikovanj in priznanj, njegova ljubezen je tudi lovstvo. Vrsto let je bil namreč predsednik Lovske zveze Celje in aktiven član Lovske zveze Slovenije. V časih, ko je aktivno deloval, so bili ljudje med sabo veliko bolj enotni, med njimi sta vladala pravi kolektivni duh in čut za solidarnost. Te vrednote so bile takrat na prvem mestu in pisane z veliko začetnico. To pa v današnji družbi in med ljudmi še kako in vedno bolj pogrešamo.

Tjaša Podergajs