Pri motrenju zgoraj navedenih, bolj ali manj nespodbudnih podatkov, je najprej potrebno razmisliti o temeljnih izhodiščih, ki koreninijo v preteklosti in si odgovoriti na vprašanje, zakaj kmetova zemlja v Sloveniji žal ni bila nikoli zares sveta.
Ko je nastala samostojna Slovenija, smo si želeli avstrijsko-švicarski model večnamenskega kmetijstva, ki še vedno predstavlja enega najuspešnejših pristopov ohranjanja in spodbujanja potenciala kmetijske panoge v Evropi. Ni se treba zapeljati daleč k severnim sosedom, da se o tem prepričamo na lastne oči. V Avstriji se je status močnih družinskih kmetijskih gospodarstev začel udejanjati že globoko pred 20. stoletjem, gospodarstva pa so se na podlagi zdravih nasledstev, ohranjanja ozemeljske celovitosti in ekonomske uspešnosti ohranila vse do danes. Pri vprašanju odkupa kmetijskega zemljišča in spremembe namenske rabe se soočita dva ključna in skoraj nepremostljiva dejavnika: spoštovanje tradicije tako v zasebnem kot javnem oziru ter kapitalski in človeški viri potencialno prizadetega kmetijskega gospodarstva in okoliških kmetij. Ali povedano drugače: če je v manjših krajih in vaseh kmetijstvo kot panoga vsestransko priznano, podprto in krepko zastopano, nad njim stežka prevladajo interesi drugih panog. Kmetijska zemlja, ki se stika z naseljem in je v vplivnem območju stavbnega zemljišča, bo ostala kmetijska. Morda si bo kmet ali kmetica s prodajo manjšega, v stavbno zemljišče spremenjenega dela zgolj popravil/a svoj dohodkovni položaj, nikakor pa to ne pomeni konec dejanske kmetijske rabe pretežnega dela zemljišča. Tako na najboljših kmetijskih zemljiščih namesto posevka pšenice težko zraste vpadljiv nakupovalni center ali (pre)velika trgovina, pa tudi ne veliko naselje ali večstanovanjska stavba zdaj popularnih nadstandardnih stanovanj.
Osamosvojitev Slovenije je prinesla bridko spoznanje o nekaterih krutih posledicah rajnke države na stanje družinskih kmetij, ki so jih povzročili pospešena industrializacija, koncept kolektivne lastnine, podržavljanje kmetijske zemlje, razdrobljenost posesti itd. V Jugoslaviji je dobilo prednost kmetijstvo na družbenih in nacionaliziranih posestvih, medtem ko se razvoju manjših družinskih kmetij ni posvečalo pozornosti. Kontinuiteta razvoja modela zasebnega kmetijstva v Sloveniji, ki je zdaj prevladujoč, je tako v primerjavi z jedrnimi državami Evrope izrazito krajša.
Družinske kmetije so lahko dostojno živele ali preživele le, če je bil eden izmed članov dopoldne zaposlen v drugi panogi, ki jo je tedanja oblast na različne načine neomajno podpirala. Zaradi sila nespodbudnega okolja je obstoj kmetij temeljil zgolj na preživitveni ravni in ne na profesionalizaciji, konkurenčnosti, napredku in dodani vrednosti. V novi državi in v lovu za gospodarskim stikom z razvitejšimi državami je v okoliščinah brezidejnega in ponižanega kmetijskega življa slovenska kmetijska zemlja postala lahek plen. Svetost kmetijske zemlje je z miselnega obzorja povprečne Slovenke in Slovenca počasi izginjala. Ravno majavi temelji slovenskega kmetijstva in molk ljudi so botrovali temu, da so župani vseh političnih barv ob odsotnosti upora in znotraj tedanjega konteksta razvoja ter pod patronatom države hiteli postavljati industrijske cone na najboljših kmetijskih zemljiščih. Kakovostne in obče koristne svobodne gospodarske pobude vsekakor potrebujejo prostor, vendar bi to lahko potekalo bolj premišljeno in odgovorno, predvsem pa z zaupanjem v slovensko kmetijstvo, da bo v prihodnosti pridobilo veljavo, ki si jo v naši družbi zasluži. Molčimo tudi danes, ko na najboljših kmetijskih površinah kot gobe po dežju rastejo trgovske zgradbe in nadstandardna stanovanja. Brezčasnemu sloganu »Slovenija, moja dežela« vse bolj pritiče sprememba v »moja nakupovalna dežela«, saj smo po površini nakupovalnih centrov na prebivalca na neslavnem prvem mestu v Evropi.
Moj domači kraj žal ni izjema in svetal zgled na tem področju. Na to nas je nedavno upravičeno opozoril ogorčen kmet iz Ljubečne, ki v Kmečkem glasu o Vojniku pravi takole: »Vprašajte starejše, kaj je bilo pred 50 leti na obrobju večjih ali manjših mest – travniki in njive! Kaj je pa danes? Trgovine, skladišča, parkirišča … Tam ne bo nikoli več zrasel žitni klas, krompir ali oljna repica. Ali res potrebuje vsako naselje z 2000 prebivalci, štiri ali pet trgovin, vsaka od teh pa skupaj s parkirišči zasede od 0,5 do 1,5 ha zemlje (kot na primer Vojnik).«
Kmete, ki so po »omanovsko« neomajno podpirali zaščito kmetijskih zemljišč, so marsikje izdali njihovi stanovski kolegi, ki so več kot dobro vedeli, kje in kdaj kupovati kmetijsko zemljo. Na teh zemljiščih zato zdaj namesto žitnih klasov stojijo hiše ali drugi poslovni objekti. Hektarski donos je žal pri nas na strani betona.
Znašli smo se v okoliščinah, kjer varovanje okolja in zaščita kmetijskih zemljišč z vidika prehranske suverenosti postajata enakovreden, če ne (naj)pomembnejši argument v odnosu do posameznih, izključno kapitalskih interesov, s katerimi se lokalne skupnosti srečujejo pri oblikovanju prostorskih aktov. Danes morajo razlogi za pozidavo kmetijskega zemljišča vsebovati močne argumente javne koristi in splošne blaginje občank in občanov. Moramo se vprašati, ali javno dobro in razvoj še prepoznavamo v gradnji trgovin, ki ji lokalni pridelki na policah predstavljajo zgolj del skrbno premišljene marketinške folklore, ali pa v gradnji nadstandardnih stanovanjih na vasi, ki si jih povprečne slovenske družine le težko privoščijo ali sploh ne. Koncept razvoja in lokalne samouprave mora biti drugačen, sodobnejši, kot je bil pred desetimi ali dvajsetimi leti. Povedano domišljavo: Svobodna gospodarska pobuda, ki trka na vrata javnega, naj ima v desni roki Sveto pismo, v levi pa Plan B Boštjana Videmška, najvišji predstavniki lokalne skupnosti naj hkrati s tem na tehtnico položijo tudi javno dobro oziroma javni interes.
Zakonodaja za določitev trajno varovanih kmetijskih zemljišč za občine ni zavezujoča, ampak je predmet izbire lokalne skupnosti. Država se torej nadeja razsvetljenega duha županov in občinskih svetov. Zaskrbljujoča je maloštevilnost občin, ki so resno pristopile k implementaciji inštrumenta trajno varovanih kmetijskih zemljišč. Uveljavitev na strokovnih podlagah bi pomenila tudi to, da kmetje in kmetice ter občani in občanke, ki nam je mar za to, mirneje spimo, najvišji predstavniki lokalne skupnosti pa bi se laže otepali pritiskov različnih interesov. Strokovne podlage za posamezno občino predstavljajo lokacijsko podroben in analitičen pristop h kmetijstvu v Sloveniji in osnovo ne zgolj za zaščito zemljišč, ampak tudi za natančno usmerjene razvojne politike glede na regionalno specifičnost kmetijstva.
Preprečitev nesmotrnih posegov v kmetijska zemljišča ne sme biti samoumevna le za tista z najboljšo bonitetno oceno, temveč je treba ob zavedanju, da je hrana postala resna tema in da ni samoumevna dobrina, skrajno odgovorno ravnati tudi z »manj« kakovostnimi zemljišči. S sodobnimi, pa tudi s preverjenimi starimi tehnologijami je namreč mogoče nedvomno povečati njihovo rodovitnost. To velja zlasti za vplivna območja stavbnih zemljišč, ki se jih je kupovalo in se jih morda še kupuje z zavedanjem, da se bo njihova namenska raba ob različnih pritiskih spremenila v stavbno. To mora biti še bolj nedvoumno, če se tovrstno vplivno območje meji na zemljišče v dejanski kmetijski rabi.
Zaščita kmetove in kmetičine zemlje ni samo zaščita interesa kmetij v kraju in prehranske suverenosti bodisi na lokalni ali nacionalni ravni, ampak je na svojevrsten način tudi dejanje domoljubja v povezavi s tradicijo. Domoljubje je vse prej kot vpitje za šankom, »naj se vrnejo, od koder so prišli«. V razvitih demokratičnih družbah, utemeljenih na enakosti in osebnih svoboščinah, je prav tako namesto izrojenega kapitalizma s kričečimi in plehkimi oglaševalskimi plakati ter številnih (tujih) trgovinah boljša prisotnost razpoznavne simbolne govorice, ki izpričuje močno slovensko identiteto, ko se znajdemo v zasebnih in javnih prostorih. Pa naj bo to dediščina krajine in spoštovanje obdelane zemlje, domača obrt ter običaji, tipična arhitekturna zasnova stavb ali nakupi hrane pri lokalnih ekoloških kmetijah, in kar je še pomembnejše, večgeneracijska množica na krajevnih in domišljenih kulturnih prireditvah na prostem ali v samonikli stavbi v središču kraja, ki izžareva lokalni ponos in značaj.
Kmetijska gruda, ki so nam jo očetje in matere žuljavih rok pustili, je svetost, pred katero moramo stati ponižno in ponosno, saj se v njenih porah skrivajo znoj, kri ter slovenska beseda in pesem. Skriva se tisto, iz česar je vzniknil slovenski narod. Če bomo hoteli obstati, jo bomo morali bolj spoštovati in z njo z zdravo kmečko pametjo ravnati.
Tekst: Tilen Podergajs
Foto: osebni arhiv
