Bogdan Lilija, 60-letni podjetnik, je leta 1987 začel lastno podjetniško pot. Po le nekaj letih zaposlitve v Kovinotehni in Razvojnem centru Celje, kjer je delal kot projektant, je univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike začel kot obrtnik, kmalu za tem sta s kolegom ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo. Lilija pravi, da je bila njuna firma ustanovljena med prvimi 30-timi d. o. o. v Sloveniji in prva, ki se je ukvarjala s konkretnim delom, vsi drugi so svetovali. Od leta 1991 je Elektroinženiring Lilija v celoti last zakoncev Bogdana in Vere Lilija, ki sta v podjetju zaposlena od vsega začetka. Lilija zatrjuje, da za pošteno delo zadostuje ena firma, tisti, ki firme menjujejo, običajno »mutijo«. Z dolgoletno prisotnostjo na gospodarski sceni so si pridobili ugled, zato Lilija karakterističnih podatkov firme ne spreminja, ima še prvo in zgolj eno mobilno telefonsko številko.
Podjetje se v glavnem ukvarja s servisno službo dvigal, elektroinštalacijami in projektiranjem. Delajo vse od projektiranja do izvedbe projektov. Med zadnjimi večjimi sta Droga Portorož in Rimske terme. Na vprašanje, kako jih je udarila gospodarska kriza, Lilija odgovarja: »Mi se kar pokrivamo, če primanjkuje dela v projektivi, gremo na inštalacije. Če teh ni, delamo na dvigalih, ki so naša stalnica. Naš primarni teren je Celje z okolico, zaradi vzdrževanja Tuševih trgovin pa hodimo po vsej Sloveniji. Menim, da je kriza umetna, napihnjena z veliko govorjenja. Delo smo vedno imeli, ampak vsi so bili vajeni na velik denar. Gospodarstvo rad primerjam z vinom. Njegova cena znaša 1,5 evra, ker so v preteklosti velike firme kupovale grozdje v tujini. S tem je cena našemu vinu padla in zdaj je ne moremo popraviti. Preprosta logika.«
Zakonca Lilija, po rodu Celjana, sta si dom ustvarila v Stražici na Frankolovem, tu je podjetje imelo prvo delavnico. Ker servisne dejavnosti brez telefona niso mogli opravljati, so bili primorani sedež podjetja preseliti v telefonsko »pokrito« Celje. Kljub temu imajo pri zaposlovanju prednost naši občani. Kolektiv vsa leta šteje od 14 do 16 zaposlenih in ne pozna večjih kadrovskih nihanj. Lilija pravi: »Za kader moramo skrbeti, saj že staro kmečko pravilo govori, da konj, ki preveč dela, pogine. Plače v naši panogi niso visoke, skrbimo, da so redne. Konce tednov imamo proste, če le ni kaj hudo nujnega, nadur praviloma ne delamo. Dopuste koristimo po planu, vsako leto izplačamo regres, tudi za božičnico poskrbimo. Se pa kolektiv rad druži na rojstno dnevnih praznovanjih in ob zaključku leta, da se skupaj poveselimo. Naši fantje so za take 'štose'.«
Lilija zase pravi, da je terenski človek, ki mu pisarna ne leži. Vsako jutro je pred sedmo uro v podjetju, da razporedi delo in opravi potrebne sestanke, v nadaljevanju dneva se služba, dom in konjički prepletajo. O nasledniku podjetja še najbolj ne razmišlja, čeprav kaže, da bo najmlajša od štirih hčera, ki je študentka elektrostroke, šla po njegovih stopinjah. Lilija je uspešen podjetnik, optimist z veliko pozitivne energije. Zdi se, da posel in življenje jemlje zelo preprosto. »Saj tako tudi je. Vse je preprosto, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Če ti krava 'crkne', ti pa mrva ostane. Rad se pošalim, avtoriteto pa si ustvarjam z znanjem in poštenim delom in nimam težav, da me ljudje ne bi jemali resno. Veliko je že vredno, da vsakemu dvigneš telefon in da politike ne vpletaš v posel.«
Njegovo podjetje je donator in podpornik domala vseh frankolovskih in več drugih društev, izdatno se je angažiralo tudi pri obnovi cerkvenih objektov. Lilija je specialist za pripravo golažev, kislih juh in podobnih dobrot, ki na prireditvah in kuharskih tekmovanjih zadišijo iz kotla njegove ekipe. Za podjetniške in društvene zasluge je pred leti prejel občinski grb ter priznanje KS Frankolovo. Med mnogimi svojimi konjički izpostavi letenje z jadralnim letalom. Iz najstniških let je član Aerokluba v Levcu, za sabo ima več kot 2500 jadralnih ur, 10 let je tekmoval v državni reprezentanci (jugoslovanski) in nanizal več vidnejših uspehov, bil je celo državni prvak. Danes ne tekmuje več, z motornim letalom pa rad popelje naokoli svojo družino. Smeje doda, da mora včasih iz zraka pogledati, če koruza na domači njivi lepo raste.
Tekst: Sonja Jakop
Foto: arhiv podjetja
