Leto, ki ga je še posebej zaznamoval propad slovenskih gradbenih podjetij, je posledice pustilo tudi pri vojniškem izdelovalcu stavbnega pohištva, podjetju Mik. To zanj konkretno pomeni, da prihodki podjetja niso rasli po 45-odstotni stopnji kot v preteklih letih, temveč so zabeležili zgolj 8-odstotno rast. »Glede na razmere smo seveda veseli. Če rezultate primerjam s tem, koliko vlagamo v razvoj novih produktov, pa nismo pretirano zadovoljni,« priznava direktor in lastnik podjetja, Vojničan Franci Pliberšek.

Kljub vsemu mu na kraj pameti ne pade, da bi zaradi recesije začasno ustavil vse njihove razvojne projekte, kaj šele da bi zaprl pipo na socialnem in športnem področju, v katera podjetje vsa leta nesebično vlaga. »Ne morem ustaviti razvoja posebnega prezračevalnega sistema mikrovent, ki smo ga patentirali že v 52 državah sveta. Če ga ne izboljšujemo, nas lahko kdo drug prehiti. Tudi z energijskimi okni in ploščicami smo prišli že tako daleč, da je razvoj nemogoče ustaviti. Sploh sedaj, ko je že več raziskav pokazalo, da res delujejo (večji pridelki v rastlinjakih, ženske pridejo povedati, da so zanosile, in podobno). Sodelovanje z raznimi inštituti je edina prava stvar, s katero lahko sčasoma dvigneš dodano vrednost izdelkom. Le z večjo dodano vrednostjo lahko dam delavcu več. Moj cilj je, da bi svoje ljudi več plačal, ker vem, da ko gremo v trgovino, tako zame kot za mojega delavca kruh stane enako, liter mleka in bencina tudi.«

Mik trenutno zaposluje 179 ljudi, če k temu prištejemo še 10 študentov ter 130 monterjev, s katerimi sodeluje, daje kruh 320 ljudem, ki letno naredijo in vgradijo 130 tisoč oken. Nekaj jih bo za vojniško podjetje delalo tudi v Nemčiji, kjer je Mik ravno v začetku decembra odprl hčerinsko podjetje. Predvsem pa vsako leto 100 otrokom polepšajo počitnice, saj ravno zaradi Mika šest dni brezskrbno uživajo na morju. Pliberšek, ki je sam aktiven rotarijec, poudarja, da za vsem, kar se v podjetju dogaja, stoji cela ekipa ljudi. »Saj Pliberšek ne more vsega narediti sam. Vse to dela moj tim. Ni namreč vse v denarju. Letovanje ne pomeni, da damo 25 tisoč evrov in je konec s tem. Ne, naši ljudje tri mesece delajo na tem, da izberejo otroke, animatorje, da pripravijo program. Vzeti 100 otrok od staršev in jih po šestih dneh zdrave pripeljati nazaj, ni enostavno. To je velika odgovornost.«

A kljub delu in stroškom, nad katerimi podjetja v teh časih še prav posebej bdijo in katerih bi se lahko najenostavneje znebili, Pliberšek na takšno varčevanje niti pomisliti noče. »Lahko bi delali le okna. Potem bi lahko delali s 40 odstotki manj ljudi. Ampak vizije Mika potem ne bi bilo. Da bi se rezali pri dobrodelnosti? Dokler bo Pliberšek lastnik, se to ne bo zgodilo,« je odločen.

Pliberšek je s svojo netipično podjetniško miselnostjo že marsikoga prevzel. Ravno letos pa je o njem izšla tudi knjiga Vsemogočni v ogledalu. V njem avtorica Mateja Zorko Pliberška predstavlja kot nekoga, ki ji je znal na vsakem razpotju pravilno svetovati. Tudi zato, ker ima sam za sabo veliko poti, tudi trnovih. Odraščal je z mamo samohranilko in že kot šolar nabiral borovnice in obiral hmelj. »Ko sem z različnimi deli prislužil nekaj denarja, sem enemu izmed svojih znancev, ki je že imel svoje podjetje, obljubil, da mu bom iz tujine nekako uvozil linijo za izdelavo oken. Takrat sem že imel nekaj izkušenj s tujino in vedel sem, kako in kje kupiti ter pripeljati obljubljeno v Slovenijo. Seveda ni šlo čez noč. Ko pa mi je v nekaj tednih uspelo, je podjetje mojega znanca propadlo. Ostal sem z velikim dolgom in linijo, s katero nisem vedel, kaj naj,« med drugim sam v knjigi opisuje svoje začetke. Zdaj si je prav njegovo podjetje, ki je nastalo po naključju in se šele leta 2007 (deset let kasneje, ko se je z družino v Vojnik preselil tudi Pliberšek), prislužilo občinsko priznanje.  »Vsaka nagrada, ki jo sprejmeš, je pozitivna. Še posebej v domačem kraju, saj se velikokrat zgodi, da te drugje bolj cenijo kot te doma. Temu, da te lokalno okolje opazi, pripisujem veliko težo. Ne delamo zato, je pa lepo, če naše dobro delo kdo opazi. Da se vidi, da v Sloveniji le ni vse slabo, ampak da so tudi dobri ljudje.«

Rozmari Petek