»Napiši kaj o dobrodelnosti,« mi predlagajo. Ja, lahko bi. »Piši o šolstvu.« No, tudi bi lahko. Pa bi malo udrihala nad birokratskim šolskim sistemom, po učiteljicah, celo snažilkah, kuharicah, hišnikih. Saj veste, da smo, ko gre za druge, vsi bolj pametni. Vse vemo, kaj bi bilo treba spremeniti, kako bi bilo treba odreagirati. Sploh novinarji smo v tem pravi mojstri.

Nehote se je v zadnjem obdobju ravno vojniška osnova šola srečala z novinarstvom. Na precej krut način. Zavoljo nasilja, sicer res na celi črti nedopustnega, pa vendar na vsaki šoli prisotnega, se je znašla med top temami osrednjih slovenskih medijskih hiš. »Pa kakšno 'sračko' ste iz tega naredili,« mi je ob tem navrgel mož. »Ko pa imamo kaj lepega, po noben novinar ne pride,« se je slišal komentar iz šolske sfere. E, pa smo spet pri uvodni tezi, ki govori o pametnjakovičih. »Zakaj pa vsak večer preverjaš različne novice,« bi lahko mirno vrnila možu in vsem podobno mislečim. »A morda takrat, ko (če) naredite kaj povsem novega, drugačnega kot druge šole, povabite novinarje,« pa bi lahko odgovorila šolnikom (niti slučajno zgolj vojniški šoli).

Dragi moji, zato smo novinarji tu. Da poročamo, opozarjamo, hvalimo, grajamo. Da imate vi kaj brati, poslušati, gledati. Ne v prvi vrsti zato, da bi se ob novicah zgražali (so sicer izjeme, pa še sila veliko naklado imajo), temveč zato, da bi se iz primerov morda kaj naučili, spoznali, kako določeno težavo rešujejo kje drugje. Pa tudi zato, da dobesedno imate kaj zanimivega prebrati. Zavoljo nas veste, da imamo v Vojniku menda najstarejšo kravo v Evropi.

Res pa je tudi, da so načini, kako to prenašamo med bralce/poslušalce/gledalce, lahko zelo različni. Od tistih neprimernih do onih povsem dolgočasnih. Prvi lahko posameznikom naredijo ogromno škode (osnovnošolec se dan po medijskem »linču« sploh ni upal prikazati v šoli; in ne glede na vse, je še vedno zgolj otrok), drugih pa sploh preberete ne, ker so preveč suhoparni. Od vsakega posameznega novinarja je odvisno, kako bo vijugal med obema skrajnostma. Ene vleče bolj v levi ovinek, sploh, če na levi navija njihov urednik, druge bolj v desnega. Podobnost s politiko je zgolj naključna.

Sodeč po novinarjih, ki jih poznam, nihče ne želi delati škode ljudem, o katerih poročajo. Le opozoriti želij(m)o na določen problem, da se bo ta končno rešil, izpostaviti neenakosti, pomagati šibkejšim, pohvaliti izstopajoče ... A tako kot se lahko celo kirurg včasih zmoti, se napake dogajajo tudi v našem poklicu. Spat hodimo z mislijo, da naše niso enako usodne.

Rozmari Petek