Letošnja cvetna nedelja na Frankolovem je bila po zaslugi članov PGD Frankolovo in še nekaterih drugih sodelavcev zopet izredno barvita in živahna. Poleg številnih majhnih in malo večjih butar smo lahko občudovali tudi dve velikanki, ki sta se pred pročeljem farne cerkve ponosno stegovali kar  20 metrov visoko. Spomnimo, da so pred 12-timi leti na pobudo domačina, Breclovega Tonija, začeli izdelovati butare ekstremnih dolžin in tistih najdaljših niti ni bilo mogoče postaviti pokonci.

Zadnjih par let so se »prekvalificirali« na pokončne butare in letošnji sta bili najvišji doslej. Blizu 60 sodelujočih  je bilo udeleženih pri njuni izdelavi, nošnji in postavitvi, pri slednji  jim je pomagalo še avtodvigalo. Če je domena moških gradbeni inženiring in organizacija, ženskam pripada  stilsko oblikovanje butar. Tako sta iz 9-tih vrst lesa in zelenja (leske, vrbe, ive, pušpana, drena, božjega lesa, oljke, brina in bršljana), nastali »dvojčici«, ki so ju opletli z 90-timi metri zelenih kit in nanje navezali 50 kg sočnih »magnetov«. Ja, dobesedno. Pomaranče na butarah so kot magnet pritegnile ljudi vseh starosti, od 1 - 99 let. Vzeti so se pustile le tiste na prvih metrih, do koder so segle najdaljše roke, vse višje pripete pa so zaenkrat ostale na butarah kot okras in  z varne razdalje obiskovalcem vzbujajo le apetit.

Tako postavljeni butari lahko mimoidoči občudujemo še dva do tri tedne, potem ju »Tonijev tim« razstavi, naredijo še nekaj križcev za vrtove in polja, preostalo pa odpeljejo nazaj na domačijo  Breclovih, tja, kjer sta nastajali. Ves »žegnani« les, ki naj bi varoval pred strelo in drugimi ujmami, nato sežgejo. Kot pravijo v PGD, ima izdelava tradicionalnih butar velikank poleg osnovnega tudi družabni pomen, saj povezuje in druži krajane, pa še koga iz širše okolice. Gotovo se s tem lahko strinjamo tudi opazovalci celotnega spektakla, ki smo že »firbčni", kakšna bo naslednje leto. Ekipa PGD pa se vsem, ki na različne načine pomagajo pri tem projektu, iskreno zahvaljuje.  

Sonja  Jakop