Gospod Ledl, dopoldneve preživite v šoli, med mladostniki, in jih usposabljate za bodoče kadre na področju gradbeništva. Čemu dajete prednost, glede na to, da ste vsako dopoldne z mladimi, ki so željni znanja?

Velikokrat se mi očita preveč liberalen odnos do mladih. Največjo škodo je napravil prav odnos, za katerega se pravi, da je liberalen, pravzaprav je liberalističen. Hudič se skriva v detajlih. Proces učenja je stresen, pa naj si to priznamo ali ne. Sam rajši preberem članek, ki me zanima, od tistega, ki ga moram. Imam privilegij, da predavam na Srednji šoli za gradbeništvo in varovanje okolja, Gimnaziji Lava in Oddelku za odrasle na Šolskem centru Celje. Vse te smeri mi ne dajo počitka, če hočem biti pripravljen na nemogoča, včasih tudi tista vprašanja, ki nimajo povezave s snovjo ali tematiko, o kateri bi naj govoril. Šola bi morala biti prostor, kjer bodo mladi in znanja željni dobili znanje, pa tudi odgovore, ki jih želijo na svoja vprašanja. Ne glede na dostopnost podatkov na spletu si mladi zelo želijo neposrednega pogovora in odgovorov na številna, tudi zelo osebna vprašanja.

Profesorji se premalo zavedamo, da s pogovorom in odgovorom lahko celo rešimo življenje, o čemer priča vsaj pet mojih osebnih izkušenj. Hvaležen sem, da mi so mi bile dane te življenjske priložnosti. Imam pa tudi tragično izkušnjo, ki jo še vedno nosim s seboj, ko sem morda spregledal dijaka, ki je mogoče tudi zaradi tega končal svoje mlado življenje.

Če se vrnem k osnovnemu vprašanju. Bistveno delo profesorja v razredu je prisluhniti vibracijam vsakokratne generacije. In če mu uspe to združiti še z željo po znanju, je zmagovalec. Generacije dijakov se v današnjem času neverjetno hitro spreminjajo, prav tako kot družbena situacija. Nihilizem, ki jo starejše generacije pri mladih zaznavamo, je po moje revolt na stanje, ki so ga dobili od nas. Znanje ni več vrednota, status ni več vrednota, iskrenosti ni več, vse je podvrženo kapitalu, dobičku, celo za ceno življenj. Komunikacija je reducirana na kontakte preko mobitela in Facebooka. Kako drugače od tistega, da se s prijatelji dobiš na klepetu! Kako naj mladim dopovemo, da je vse to prehodno, če pa jim ves svet in mi sami dajemo drugačen zgled, tehnologija pa jim to prinese na pladnju?

Kakšnim gradnjam dajete prednost? So obnovitveni načrti zgradb zanimivi za vaše delovanje, vas privlačijo?

Arhitektura je odraz časa in tehnologije. Beseda arhitekt izvira iz antične grške besede »arkhitekton«, kar pomeni glavni stavbenik, graditelj. Moj profesor dr. Stanko Kristl je na enem izmed predavanj  na vprašanje, s čim se arhitekt ukvarja, odgovoril takole: »Arhitektova naloga je, da oblikuje vse od gumba do mesta.« V današnjem času se je ta filozofija precej razblinila, saj se z oblikovanem stavb in prostora ukvarja že skoraj vsak, ki ima bodisi pozicijo ali je vsaj kdaj držal »kelo« v rokah. Hec je v tem, da je treba za vsak objekt dojeti danosti okolja ter jih poleg tehničnih, oblikovnih in estetskih upoštevati pri načrtovanju rešitve. Nepogrešljiva sta razumevanje in »okus« investitorja, kar pa ne sme biti pogoj za arhitektove odločitve. Slednje je, žal, ko arhitekti na vsak način želijo dobiti delo, postalo dostikrat odločilno. Zato imamo poleg vseh deklariranih vedno več okoljskega, arhitekturnega onesnaženja. Onesnaženo vodo se da očistiti v petih, s stavbami onesnaženo okolje pa v dvesto letih.

V naši občini imamo velikansko število objektov, ki prosijo prenove. Prenova pomeni dati stari stavbi novo vsebino, novo življenje. Tu trčimo na zahteve Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Večinoma se ljudje jezijo. Sam imam zelo pozitivne izkušnje, saj sem v sodelovanju z Zavodom izpeljal že veliko prenov. Nedavno tako obnovo trške hiše v Vojniku, prenovo hiše v Gosposki ulici v Celju, gospodarsko poslopje na Ljubečni. Prenove so moja strokovna ljubezen že iz časa študija, saj sem iz tega področja diplomiral pri profesorju dr. Petru Fistru. V Sloveniji moramo razmišljati o tem, da bomo več poudarka namenjali prenovi obstoječih objektov, saj bomo s tem prispevali k zmanjševanju energetske porabe, ob tem pa ne bomo pozidali niti kvadratnega metra zemlje. Ne pozabimo, da je slednje omejena kategorija, ki jo je država tudi s pomočjo strank, ki se izdajajo za ljudske, kmečke, liberalne, poteptala. Kaj bo ostalo, bomo videli. Mislim, da je za zvonjenje zelo pozno. Le da so zvonci zvonili že pred dvajsetimi leti!

Pokojni prim. dr. Franc Fazarinc je že pred dvajsetimi leti govoril o lokalni preskrbi s hrano – danes to prodajajo novodobni pridigarji? Podobno se dogaja s stavbnim fondom, saj je za te vrste posegov zelo malo posluha, kljub temu da gre za našo podstat, naše korenine, ki se jih, ne vem zakaj, tako sramujemo.

Morda omenim nekaj realiziranih objektov: Cestninska postaja Vransko na AC Celje – Ljubljana, Direktorski objekt v Moskvi, Vila v Buenos Airesu, Vila na Korčuli, Stadion Velenje, Knjižnica Vojnik, Avtosalon Hotko Vojnik, Zobna ordinacija prim. dr. Franca Fidlerja v Vojniku, prenova apartmajskega objekta v Piranu, zunanje ureditve vil v Vojniku, Turistična kmetija Pohole na Konjskem in drugje, in prav te dni končana prenova hiše družine Istenič v Čufarjevi ulici v Vojniku.

Ste poveljnik občinskega Štaba civilne zaščite. Kako opisujete vaše poglede na sistem Zaščite in reševanja?

Imamo srečo, da so v Občini Vojnik odlično organizirana gasilska društva v sklopu Gasilske zveze Vojnik – Dobrna. Glede na poveljniške pristojnosti in odgovornosti poveljnika Štaba civilne zaščite lahko trdim, da bi lahko bila ta Zveza za zgled in model organizacije Civilne zaščite ne samo v Sloveniji, temveč v svetovnem merilu. Imamo zelo veliko zelo visoko usposobljenega kadra tako na področju gasilstva, kot tudi tehničnega reševanja, kinologov, reševanja iz vode… K sreči nam je bilo prizanešeno uporabiti vsa sredstva, a nikoli se ne ve. Včasih smo slišali: » Živimo, kot da bo sto let mir, a pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna« (Tito). Stvari, ki jih imamo danes, niso od danes. Podedovali smo jih od predhodnih generacij. Te reči je treba spoštovati. Slovenija se ni začela leta osamosvojitvenega, temveč veliko prej.

Želim se zahvaliti vsem pripadnikom sistema Zaščite in reševanja za stotine ur prizadevanj pri zmanjševanju trpljenja ljudi ob naravnih nesrečah in njihove ideje pri izboljševanju sistema.

Kaj bi ob koncu še lahko rekli o področjih, ki jih obvladujete?

Živimo v zelo turbulentnih časih. Dogodki nam nakazujejo, da imamo opraviti s popolnoma nesposobno politiko, ki ne upošteva ljudi, se za njih ne trudi, pač pa skrbi le zase in za interese kapitala. Sistem, ki ga prodaja kot demokratičen, se obrača proti demosu - ljudem, le da ti tega ne dojamejo, vidijo le krinko, fasado, za katero se skriva vse tisto, kar je vzrok za nezavidljivo situacijo. Zelo me boli pljuvanje po sistemu, ki je bil sesut zaradi tega, ker je bil (pre)dober. Mladina je naša bodočnost, mladi so polni »norih« idej, a jih ne morejo artikulirati, saj niti službe ne morejo dobiti, če pa jo že dobijo, morajo molčati, če jo hočejo obdržati. Ker jih vedno več noče več molčati in se ukalupljati v maloumne trende, spakirajo kovčke in odidejo. S seboj pa odnesejo znanje, vanje vložena sredstva države in dodano vrednost ustvarjajo drugje.

Z našim prostorom bomo morali začeti ravnati bolj pametno, po zdravi kmečki pameti, bi se reklo. A kaj, ko vidimo, da je tudi te vse manj. Pameten človek nikoli ne bi postavil stavbe na zemlji, na kateri lahko prideluje hrano. Kako je pri nas pa lahko vidimo.

A še vedno sem optimist, stavim na mlade.

Jure Vovk

Foto: J. Vovk