Vsaka mora biti iz sedmih vrst lesa, med njimi leska, čremsa, božji les, pušpan, dren, ki je zavit v obliki srca.  Je starodavni, večstoletni običaj, izhaja pa iz Svetega pisma, ko so Jezusa spremljale množice ob prihodu v Jeruzalem in so pred njega polagale zelene veje. Že več dni pred izdelovanjem butar so pripravljali material (vrbove šibe, osnovo, leskove palice, zelenje, trakove …). Vsak, ki pride pomagat, je pripravljen na izziv, ki ga čaka. Na leseno podlago, ki jo vsako leto izdelajo znova, pribijejo leskove palice, za kar je potrebno nešteto žebljičkov in nešteto udarcev s kladivom. Ker so leskove palice valjaste oblike, je potrebno biti še posebej pazljiv. Potrebno je bilo narediti tudi dekorativni dodatek z vrbovimi šibami, da butara zgleda lepo. Nazadnje so dodali zelenje in okrasili s trakovi. Butare velikanke merijo devet, sedem in šest metrov. S pomočjo dvigala, ki ga je upravljal Jani Melanšek, so vsako butaro posebej dvignili in postavili v zemljo. Počistili so prostor, kjer so butare izdelovali. Da so lažje delali, je poskrbel Zdenko Vrenko s svojo ocvirkovo potico, za dobro kapljico je poskrbel Mirko, za dokumentiranje dela pa Pavli Leskovar. Po končanem delu so se zbrali v Domu svetega Jerneja, kjer sta jih pogostila Anica in Drago Sojič. Prijetno druženje se je končalo s pesmijo, zahvalo župnika Antona Pergerja in povabilom Mirka Krašovca, da se spet dobijo naslednje leto.

Tekst in foto: Milena Jurgec