Presenečenje tega rodovnega srečanja pa je bila nova knjiga Magde Rodman z naslovom Moj rod in moj dom, v kateri je prikaz osmih rodov njenih domačih in to v osebnih in družinskih zgodbah. Skopi podatki na rodovnem drevesu je niso zadovoljili. Knjigo je izdala v samozaložbi. Jezikovni pregled je opravil Božidar Premrl, oblikovala pa jo je Tanja Žvokelj. Rodovne veje segajo iz Vipave v Barkovlje pri Trstu, Duplje, Slap, Manče, Lože, Gorenjo vas, Štanjel, Gradišče pri Vipavi, Ljubevč v Idriji, v mesto Cassano D' Adda v Italiji, v Nemčijo in še kam.
Knjiga je nastajala tri leta. Pisala jo je v njeni kuhinji večinoma v nočnem času. V njej je 422 strani in okrog 500 starih fotografij, raznih dokumentov, pisem iz taborišč, izgnanstva, konfinacije v 2. svetovni vojni, darilnih pogodb, portretov in starih osmrtnic. Najstarejša fotografija je iz leta 1898.
Ob predstavitvi je avtorica na Slapu povedala: »Pravijo, da Judje še danes vedo, kateremu izmed dvanajstih rodov pripadajo. Rodoslovje je tudi v Ameriki zelo moderno, vsi priseljenci iščejo svoje korenine. Poznan nam je zadnji primer dveh astronavtov, ki sta ponosna na slovenske korenine. Kaj pa mi, jih poznamo, jih spoštujmo, se jih zavedamo, se jih spominjamo?
Zgodovina nekega rodu, domačije, vasi, trga, tudi države se začne takrat, ko kdo to razišče in o tem nekaj napiše. To velja tudi za velike zgodovinske dogodke, pa vse do majhnih osebnih in družinskih zgodb. Naši predniki so nam zapustili dve dediščini. Za tisto prvo, materialno, vsi dobro vemo, druga pa je manj znana, to je njihova duhovna dediščina in tudi ta je zapisana v moji knjigi.
Da bi se izročilo naših prednikov ne izgubilo, sem se podala na pot zapisovanja njihovega ustnega in pisnega izročila. Hodila sem po pokopališčih, prepisovala nagrobne napise in vsa kamnita znamenja, pregledovala sem družinske arhive, civilne matične knjige, pridobila podatke iz župnijskih uradov. Zapisovala sem tudi spomine najstarejših sorodnikov, ki so mi še lahko posvetili v preteklost. Tako so mi podobe naših prednikov stopile na dan. To vsekakor niso zgodbe iz kavbojskih filmov ali španske nadaljevanke. To so zgodbe naših domačih ognjišč Primorcev in Slovencev, ki sem jih spremljala v krutem dvajsetem stoletju. Zanimalo me je, kako so živeli, mislili, molili, se ženili in se možile, se vojskovali, umirali in kje počivajo večni mir.«
Nekateri sorodniki so se videli prvič, drugi po mnogih letih. Snidenje je bilo zelo doživeto in neposredno. Tudi za mlajše sorodnike je bilo zanimivo, ker bodo lahko v knjigi kaj več izvedeli o svojih prednikih. Bajcovi sorodniki so pod večer zapuščali Malikovo domačijo in odšli z lepimi spomini in bogato knjigo Moj dom in moj rod proti domu.
Rodoslovje je za majhen narod velikega pomena, zapisana beseda pa ostane, zato Magdi Rodman iskrene čestitke ob zaključku velikega projekta raziskovanja vipavskih korenin.
Urška Žgur
