Kamišibaj je tako raznovrsten in edinstven kot vsak izmed nas, zato smo letošnji projekt naslovili Vsak po svoje. Spet ustvarjajo tako otroci kot odrasli in vsi se veselimo priložnosti za srečanje. Otroci so to priložnost imeli v soboto, 20. 4. 2024. Na 3-urni delavnici (s spodaj podpisano Kristino) se je v domu krajanov zbralo 16 otrok v starosti od 7 do 12 let, med njimi nekateri že tretjič, nekateri pa tudi prvič.
Da se zgodi kamišibaj, se je potrebno najprej začarati, prepustiti, sprostiti – ker tako prav nič ne moremo narediti narobe. Po ogledu nekaj kamišibajev so se lotili ustvarjanja zgodbe, izhodiščnega besedila. Letos brez literarnih predlog – prav vsi so jih našli v svojih glavicah! Pogovarjali smo se, kako napišemo čisto pravo pravljico, kako se lotimo kamišibaj uganke in pesmice. Ampak peli ne bi, so rekli. Hm, v razmislek za prihodnje kamišibajaste spodbude. Potem so izdelali načrte – zgodborise, nato pa ustvarili ilustracije v velikosti A3. Nekateri so se povezali v pare, drugi so ustvarjali samostojno. In brez zadržka lahko rečemo, da smo po treh urah imeli kaj pokazati! Kar 13 avtorskih kamišibajev. Predstavili so jih skoraj vsi že takoj na produkciji za starše. Dva srčka je preveč pognala trema in tokrat ni šlo, za enega pa smo čakali, da se posušijo prekrasne ilustracije kosmate vidre, celo v kombinaciji s kolažem. Pa drugič!
Škoda bi bilo ne našteti zgovornih naslovov in avtorjev: Dogodivščine papige Pepce (Krištof in Gašper), Zelena blondinka (Ela in Sara P. Ž.), Uganka (Zoja), Zabava (Ana), Nova hiša (Jon), Žalosten oblaček (Gloria Marisa), Zakaj obstajajo živali (Žan), Vidra Vida (Sara A.), Novi čevlji (Eva), Morski potop (Brina in Neja), Poscana roža (Oskar), Sestri veveričici (Jerca) in Živali u bajt (David). Zanimivo, kajne? Z gotovostjo lahko trdimo, da domišljija, kot vesolje iz zgodbe o blondinki, nima meja, pa to, da imamo res radi basni in srečne konce, sploh če imamo za gradbeni material 25-odstotni popust, in da se mogoče v Podljubelju v prihodnje prime fraza, da te »tišči na rožo«.
In še to, pazite zdaj! Ker se kamišibaja ne more igrati brez butaja, namiznega odra, je bila že lep čas želja opremiti sekcijo z več butaji. Ideja za izdelavo butajev kar iz 1 cm debelega kartona ni naša, ampak je plod nepozabne izkušnje na masterklasu Društva kamišibaj Slovenije in Zapika v Piranu. Beseda je dala besedo in je uspelo! Za vsak kamišibaj je torej nastal še butaj, popolnoma funkcionalen, tudi z lastnim otroškim pečatom v barvah. Pogled na otroke, ki z butajem pod roko odhajajo ven, skozi vrata v svet … joj, ne bi spet preveč gledala s srcem, ker za očala še niso izumili brisalcev … No, mislim, da lahko rečemo, da je Podljubelj tisto soboto, statistično gledano, postal vas z največ butaji na gospodinjstvo :) in kar je še bolj pomembno – ponovno s kopico zadovoljnih malih kamišibajkarjev.
Še nekaj: sredi delavnice, med največjo delovno vnemo, je prišla opazka: »zakaj mamo pa tole sam enkat na let?« Ej, mularija, če ste vi za, sem jaz še toliko bolj. KUD se leto za letom opremlja z vsem potrebnim, s prijavami za sredstva razpisa Občine Tržič za kulturne projekte, s prostovoljnimi prispevki obiskovalcev prireditev in mnogo urami prostovoljnega dela – se bo zgodilo še marsikaj. S stranskimi produkti: veseljem do druženja, idejami za ustvarjanje in ljubeznijo do rabe slovenskega jezika. Kar v redu, ne?
Kdaj lahko vidite kamišibaj v Podljubelju: v petek, 26. aprila 2024, ko gremo Z zgodbo na pot (izpred zmaja ob 19. uri), veledogodek z gosti pa bo v soboto, 11. maja 2024, ob 18. uri v domu krajanov – 3. festival kamiŠIBAJ V ZAVETJE GORA. Do takrat bodo nastali tudi kamišibaji, ki bodo plod letošnje delavnice kamišibaja za odrasle!
Na snidenje!
Kristina Lindav, KUD Podljubelj
