Rodila se je v Novem mestu, kjer je obiskovala osnovno šolo in splošno gimnazijo. Že od nekdaj je bila strastna bralka, saj je že v drugem razredu OŠ uspela prebrati 200 otroških knjig in jih znala obnoviti. V gimnaziji se je preizkušala kot literatka in osvojila kar nekaj literarnih nagrad, ki jih je šola podeljevala ob 8. februarju ter republiško literarno priznanje. Posegala je po zelo različnem gradivu in takrat, kot tudi sedaj, je prepričana, da jo vsaka knjiga na nek način obogati, česa nauči, odpre nov vidik in ji širi obzorja.

Kakšne so bile študijske želje za dekle kot ste vi?

Pri izbiri študija sem omahovala med slavistiko, sociologijo in dramsko režijo. Slednjo izbiro sem opustila zaradi sprejemnih izpitov, za katere so vsi trdili, da jih je skoraj nemogoče opraviti. Izbrala sem sociologijo na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Prve dve leti smo imele vse smeri skupen program, potem pa sem nadaljevala na raziskovalno analitični sociologiji, ki je vključevala tudi sociologijo kulture. Sociologija služi ljudem, da jim pokaže določne zakonitosti in mehanizme, ki delujejo v družbi in se jim morda na prvi pogled zdijo samoumevni.

Časi vašega študija so bili neprimerljivi s sedanjim. Kaj se vam je vtisnilo v spomin?

V času študija sem med počitnicami prepotovala osrednjo Evropo in v nekaterih državah sem se zadržala skoraj po mesec dni. Imela sem srečo, ker je moja sopotnica in dobra prijateljica študirala umetnostno zgodovino in sva pri načrtovanju poti vključile tudi oglede največjih arhitekturnih spomenikov ter likovnih umetnin v galerijah in muzejih.

Kam vas je potegnilo po študiju?

Po končanem dodiplomskem študiju sem se vpisala na magistrski študij, najprej sociologije kulture, potem pa sem se prepisala na sociologijo vsakdanjega življenja, ker so se skoraj vsi profesorji iz prve smer, v tistih prelomnih letih aktivno posvetili politiki in jih je bilo težko dobiti na fakulteti. Študij sociologije vsakdanjega življenja mi je bil zelo všeč, a ga nisem nikdar dokončala (to je ena redkih stvari, za katero mi je žal), ker sem že bila zaposlena v Študijski knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, kjer sem po vodenju študijskega oddelka leta 1995 postala najprej 3 leta v. d. direktorice, potem pa direktorica. Dovolite mi še en izgovor. Postati mamica, podpirati tri vogale domačega gospodinjstva ter voditi regijsko knjižnico ni mačji kašelj, zato se je bilo treba nekaterim stvarem odpovedati. Najprej je bil to podiplomski študij. 

No, kljub vsemu pa ste prejela na področju stroke posebno priznanje.

Res je in ponosna sem, da sem za dosežke na področju stroke prejela Čopovo diplomo, ki je najvišje priznanje na področju bibliotekarstva. 

Preizkušenj vsekakor ni bilo konec. Šla ste tudi v zasebne vode.

Konec leta 2008 sem zapustila Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto. Delo sem nadaljevala v privatnem sektorju, kjer sem se ukvarjala z založništvom, z izobraževanjem zaposlenih v javnem sektorju, organizacijo različnih seminarjev in podobno. Ker je bil to čas gospodarske krize, ni bilo lahko, zato sem sprejemala različne priložnostne zaposlitve, vezane na evropske projekte. Če pogledam nazaj, pa sem se naučila ogromno novih stvari, ki se jih drugače verjetno ne bi. Delala sem z ranljivimi skupinami in v različnih kolektivih, tudi potovala sem veliko. Pospešeno sem nabirala izredno pestre izkušnje.

Moja zadnja zaposlitev je bila v OŠ Hinka Smrekarja v Ljubljani v šolski knjižnici. Navezala sem se na učence in se zelo dobro razumela s sodelavci. Žal je bilo to le nadomeščanje daljše bolniške odsotnosti.

In kako vas je zaneslo k nam v Trebnje?

Ko sem izvedela, da se je bivša direktorica Tanja Cuder odločila, da ne bo več kandidirala za direktorico Knjižnice Pavla Golie Trebnje, sem se odločila za prijavo na razpis in uspela. Knjižnica je v zadnjih 15 letih izredno napredovala tako, da sem podedovala odlično izhodišče za nadaljnje delo. Nekatere sodelavce v kolektivu sem poznala že prej zaradi sodelovanja med knjižnicami, nekateri pa so nabirali svoje prve bibliotekarske izkušnje v KMJ Novo mesto. Po prvih vtisih sem navdušena, ker sem pogrešala ta entuziazem, s katerim sodelavci pristopajo k delu, čeprav so trenutne okoliščine zaradi razglašene epidemije popolnoma spremenjene. So polni idej, kako bi prišli do uporabnikov in kaj bi jim v teh izrednih razmerah lahko ponudili.

Kako bi opisali naše mesto?

Trebnje z zaledjem in sosednjimi občinami je mesto z ogromnim potencialom. Izredno hitro se razvija, kar je vidno, ne le navzven. Ima bogato samosvojo samorastniško kulturno tradicijo, ki jo uspešno ohranja. Jo živi, jo podpira. Mesto daje nove priložnosti in izzive. Tako okolje je zame vzpodbudno. Vzdušje dinamike in sprememb mi je pisano na kožo. Mesto, ki ne duši, ampak podpira svoje občane, svojo kulturo in je nanjo ponosno.

Kako pa se vidite kot direktorica knjižnice. Kakšni so vaši načrti, vizija? .

Moja vizija je uresničevanje načel odličnosti splošne knjižnice, ki zahteva avtonomne odločitve v skladu s stroko, v skladu z javnim interesom, z aktualnimi trendi, z dostopnostjo za vse in razpoložljivostjo virov. Knjižnica Pavla Golie Trebnje bo tako postala še bolj prepoznavna v lokalnem in nacionalnem okolju.

V skladu s trendi se bo delo z uporabniki nadaljevalo z razvijanjem bralne kulture in bralne pismenosti za otroke, mladino in odrasle. Knjižnica bo uporabnikom pomagala pridobivati znanje, jih informacijsko in računalniško opismenjevala, jim nudila vključevanje v družbo, skrbela za domoznansko dejavnost, postala informacijsko središče lokalne skupnosti. Seznanjala bo občane z javnimi zadevami, spremljala aktualno dogajanja v družbi, spodbujala povezovanje in podpirala ustvarjalnost v lokalni skupnosti.

Knjižnica bo s knjižničnim gradivom in storitvami vplivala na boljšo kakovost življenja posameznika in lokalne skupnosti. Prispevala bo k razvoju znanja in kulture, širjenju demokratičnega odločanja, spodbujala k uporabi knjižnice, poznavanju različnih pismenosti ter pomagala k socialni strpnosti. Posebno skrb bo namenjala ranljivim skupinam. Sodelovala bo pri uresničevanju ciljev na lokalni in državni ravni. Izhajala bo iz potreb lokalne skupnosti, predvidevala njihov razvoj in jih soustvarjala.

Bodo programi in projekti kaj posebnega?

Vse bomo prilagajali potrebam uporabnikov. Naš cilj, ki pa ga brez sodelavcev ne bo mogoče doseči, je, da se uporabniki iz „pasivnih“ prejemnikov informacij in gradiva spremenijo v aktivne sooblikovalce programov. Knjižnica bo z veseljem v svoje vrste sprejela prostovoljce, nekaj jih je že ima. Pri uspešni izvedbi projektov računamo tudi na donatorstvo, sponzorstvo, zagovorništvo in lobiranje. Knjižnica bo spodbujala ljudi, da bodo delili svoje znanje in mnenje, sodelovala bo v življenju lokalne skupnosti in okolici. Pri tem se bo knjižnica povezovala z drugimi ustanovami in zavodi na območju. Pospeševala bo razvoj na področju bralne pismenosti vseh ciljnih skupin v sodelovanju z vrtci, šolami in drugimi kulturnimi institucijami.

Da bi uspešno opravljali vse naloge, se bodo strokovni delavci permanentno izobraževali, se učili tudi z mednarodnim sodelovanjem, z zgledovanjem po najboljših knjižnicah v Evropi. Eden izmed mojih ciljev v mandatu je tudi digitalna knjižnica in razvoj storitev na daljavo, za katerega pa nisem pričakovala, da bo zaradi izrednih razmer postal prioriteten. Knjižnica tako skuša delovati na daljavo s ponudbo brezplačnega spletnega vpisa na domači strani knjižnice in s tem omogoča dostop do brezplačnih spletnih virov, e-gradiv − od poljudnih do strokovnih, na družbenih omrežjih FB ponuja otrokom delavnice, priporoča in nudi informacije. 

Knjižnica je res dobila dobro vodjo in upajmo, da jim kolektivno uspe uresničiti vse načrtovane projekte.

Za več informacij pobrskajte po njihovi spletni strani. Če imate tudi vi, spoštovani bralci Glasila občanov, kakšno idejo, kaj bi knjižnica lahko storila za uporabnike v izrednih razmerah, pa jim pišite na info@kpgt.si ali pokličite vsak delovni dan na dežurni telefon 051 671 241 od 8. do 15. ure. Veseli bodo vsakega vašega predloga.

Mojca Smolič