Še kako mogočno je zadonela iz grl šmarskih pevcev vstopna pesem Zlatomašnik bod' pozdravljen, ko je pred daritveni oltar stopil zlatomašnik g. Franc Kadunc v spremstvu domačega župnika g. Marka Mohorja Stegnarja in ministrantov. In spomini so privreli na dan; »Tu se je vedno veliko in lepo pelo...« je povdaril zlatomašnik in dodal, da mu je bivanje v dolini Šmarski bilo v veliko veselje, saj »sem poskušal deliti ljubezen vsem in vi ste mi ljubezen vračali!« Petdeset čudovitih let njegovega duhovništva bi, kot pravi zlatomašnik, ozaljšal s petimi zlatimi medaljami, katere bi podelil: najprej Bogu za vstrajnost in razločen klic v duhovništvo, drugo bi podelil materi, ki ga je še kot nerojenega zaupala Mariji Pomočnici na Rakovniku v Ljubljani in tako so ga v teh petih desetletjih spremljale duhovniške službe tudi po mnogih Marijinih župnijah. Tretjo medaljo bi podelil gibanju Marijino Delo, kjer je utrjeval svoje poslanstvo in kjer je spoznal, da je trpljenje največja Božja Ljubezen, četra medalja bi pripadala družini; tako rodni, kakor tudi stanovski, ter zadnjo peto bi podelil škofu, saj mu je zaupal župnije, kjer so živeli čudoviti in plemeniti ljudje, otroci in mladina pa so se radi zbirali okrog njega.

Ob koncu sv. maše so se mu za neizbrisen pečat njegovega delovanja v šmarski fari zahvalili tako predstavniki župnije, roko v pozdrav pa smo mu lahko podali prav vsi v prijetnem druženju pred cerkvijo po slovesnosti.

Zlatomašnik, Bog vas živi!

Uroš Pušnik