Predsednik ČZS Boštjan Noč je zapisal, da bo Čebelarska zveza imenovala delovno skupino, ki bo pripravila vse strokovne podlage za vpis nosilcev. Skupina bo imenovana na 1. naslednji seji UO ČZS. Predlagal je, da sva vključena tudi predlagatelja.
Čebelarstvo je v postopku vpisa v Register žive dediščine. Seznam že vpisanih enot je dostopen na
https://urednik.typo3.sigov.si/mk/si/storitve/razvidi_evidence_in_registri/register_zive_kulturne_dediscine/seznam_registriranih_enot_zive_kulturne_dediscine/.
Po Unescovi Konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine nesnovna kulturna dediščina »pomeni prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti«.
Veste, da se je prevozno čebelarjenje začelo prav v naši okolici? Tako so bili naši predniki prvi na svetu, ki so prenašali in prevažali čebele na pašo. Prvi zapis o prevažanju čebel na pokljuško pašo je že iz leta 1691, zapisan v urbarju gospostva Bled. Znanje o prevoznem čebelarjenju je Anton Janša prenesel po celem Avstroogrskem cesarstvu. V naši okolici pa je bil ta način čebelarstva v praksi že dolgo pred njim. Vse do danes se je prevozno čebelarstvo spreminjalo in prilagajalo drugačnim časom in je odvisno tudi od iznajdljivosti posameznih čebelarjev. S tem so povezane tudi veščine ravnanja s čebelami, dobro poznavanje rastlinja, paše, medenja in narave nasploh.
Uspešen vpis prevoznega čebelarjenja v Register žive kulturne dediščine bo pomenil še eno nadgradnjo in da čebelam in radovljiškemu ter slovenskemu čebelarstvu podelimo mesto, ki si ga zaslužijo. Cenimo naravo z našo kranjsko sivko!
Anja Bunderla