Baritonist Marko Erzar je prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo za poustvaritev vlog Voltaira, Panglossa in Martina v Bernsteinovi operi Kandid. Svojo glasbeno pot je začel v zborih Gimnazije Ledina in APZ Tone Tomšič, nato pa nadaljeval študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Nastopa doma in v tujini, sodeluje v opernih in koncertnih projektih ter poučuje petje. Med njegovimi pomembnejšimi vlogami so Papageno (Čarobna piščal), Don Giovanni, Gandalf (Hobit) in France Prešeren v operi Julija Aleša Makovca. Je večkrat nagrajeni pevec, ki združuje tehnično dovršenost in umetniško občutljivost. Njegov talent lahko novembra občudujemo tudi v opernem muzikalu Kette, ki je nastal v produkciji Zavoda Novo mesto, Kulturnega centra Janeza Trdine.

Kako bi opisali svoje vloge v muzikalu Kette?

V predstavi sem prevzel več vlog, ki skupaj tvorijo razgiban portret časa in Kettejevega sveta. Pripovedovalec je govorna vloga, ki povezuje prizore, odpira prostor za razmislek in vabi gledalca v notranji svet pesnika. Ravnatelj je institucionalni glas, ki nosi ton uradnosti, a tudi ironije. Murn je pesnik tišine, ranljivosti in bratstva — njegova prisotnost je skoraj eterična. Služabnik pri Angelinih vnaša komični odmik, vsakdanjo telesnost. Schwentner pa je intelektualni sogovornik, ki odpira vprašanja o umetnosti, izdaji in odgovornosti. Skupaj te vloge ustvarjajo večglasje, ki ne govori le o Ketteju, temveč tudi o nas.

Kaj vas je pri teh vlogah najbolj pritegnilo?

Pritegnila me je možnost, da skozi različne like raziščem več plasti iste zgodbe. Vsaka vloga je nosila svoj ritem, svojo telesnost, svoj odnos do Ketteja. Posebej me je nagovorila govorna vloga Pripovedovalca — ne kot razlagalca, temveč kot tistega, ki posluša, dvomi, povezuje in nakazuje konec zgodbe. Všeč mi je bilo, da sem lahko prehajal med liriko in grotesko, med nežnostjo in satiro.

Kako ste se pripravljali na vloge tako igralsko kot glasovno?

Vsaka vloga je zahtevala svoj pristop. Pripovedovalca sem gradil skozi tempo govora in zadržanost telesa. Ravnatelj je zahteval natančnost in distanco. Murna sem iskal v iskrenem prijateljstvu. Glasovno sem se prilagajal karakterju: Murn je zvenel mehko, skoraj zlomljivo; Schwentner je bil artikuliran, samozavesten. Veliko sem delal na prehodih med vlogami, da bi ohranil notranjo logiko predstave.

Je bilo kaj, kar vas je med ustvarjanjem presenetilo ali spremenilo vaš pogled na like?

Presenetilo me je, kako globoko me je nagovoril Murn. Sprva sem ga videl kot stranskega pesnika, a med procesom sem začel čutiti njegovo prisotnost kot srčiko predstave — kot tihi kontrapunkt Ketteju. Tudi Schwentner me je presenetil: njegova racionalnost je včasih razkrivala več čustev, kot sem pričakoval.

Kako ste se povezali z glasbo in besedilom muzikala?

Glasba Aleša Makovca mi je bila v veliko oporo. Ničesar ni bilo treba igrati proti njej — vse je že bilo tam. Besedilo je bilo gosto, pesniško, a hkrati zelo konkretno. Iskal sem, kako ga izgovoriti, tako da ne izgubi poetičnosti, a ostane razumljivo. Včasih je bila glasba tista, ki je določila tempo misli, drugič pa beseda, ki je oblikovala melodijo.

Kako bi opisali sodelovanje z režiserjem in ustvarjalno ekipo?

Zelo odprto, radovedno in spoštljivo. Režiser je znal poslušati, a tudi jasno postaviti meje. Imel sem občutek, da smo skupaj gradili prostor, v katerem je vsak lik lahko zaživel v svoji polnosti. Ekipa je bila predana, natančna, a nikoli toga — vsak detajl je imel svoj razlog, svoj ton.

Kako vi doživljate Ketteja – kot pesnika, kot človeka, kot umetniško figuro?

Kot nekoga, ki je hkrati zelo blizu in zelo daleč. Njegova poezija je telesna, zemeljska, a tudi polna hrepenenja. Kot človek je zame figura nežne upornosti — ni kričal, a je vztrajal. Kot umetnik je bil zvest lepoti, tudi ko je bila boleča.

Če bi lahko Ketteju danes zastavili eno vprašanje – katero bi bilo?

Ti lahko lepo prosim pomagam skrbeti za tvoje zdravje?

Kako je igrati v opernem muzikalu, v katerem se prepletata petje in igra?

To je čudovit izziv. Glasba te nosi in obenem zahteva popolno prisotnost. Ne moreš se skriti za melodijo — moraš biti v njej. Preplet petja in igre zahteva natančnost, a tudi veliko svobode. V govorni vlogi Pripovedovalca sem čutil, kako pomembno je, da beseda zveni kot glasba.

Kaj bi po vašem morali gledalci odnesti iz predstave?

Nobenih rekvizitov, ker jih bomo še rabili (smeh).

Morda občutek, da je nežnost lahko upor. Da poezija ni oddaljena, temveč zelo telesna. In da so vsi glasovi vredni poslušanja.

Kaj menite o Kettejevi tortici?

Zelo okusen poklon Novega mesta svojemu velikemu pesniku. Če bi jo Kette poskusil, bi verjetno napisal sonet o eksistencialni praznini po zadnjem grižljaju.