Irena Yebuah Tiran je mezzosopranistka, članica vokalnega ansambla Nova na Dunaju (nastopi na salzburškem, bregenškem festivalu, Styriarte, Ruhrtrienalu, festivalu Štajerska jesen, Wien Modern, Wiener Festwochen, …). Z ansamblom je nastopila v Beriovi Simfoniji za 8 solistov in orkester z Dunajskimi Filharmoniki ter v praizvedbi Haasove opere Melancholia v Operi national de Paris. Posveča se tudi izvajanju sodobne glasbe tako doma kot v tujini. Sodelovala je na številnih krstnih izvedbah slovenskih in tujih skladateljev. Poučuje solopetje na glasbeni šoli v Novem mestu in koncertira kot solistka in članica komornih zasedb tako doma kot v tujini. Ta teden pa jo lahko spremljate v opernem muzikalu Kette v Kulturnem centru Janeza Trdine.

Kako bi opisali svojo vlogo v opernem muzikalu Kette?

Tako kot v zadnji produkciji Zavoda Novo mesto, operi Kit na plaži, tudi tokrat igram vlogo mame. Ta je sicer drugačna, a priznam, da me kar malo plaši, da so mi “že” zdaj začeli ponujati vloge mater (smeh). No, v resnici mi je izziv dati na oder čustva, ki so tako intimna kot materina. Tokrat pojem tudi ansambelske dele in sem meščanka ter gospodinja, kar pomeni kar precej preoblačenja in s tem koncentracije, da ne prideš v napačnem kostumu na oder.

Kaj vas je pri tej vlogi najbolj pritegnilo? 

Ker sem tudi sama mama, je bil tokratni izziv igrati mamo, kakršna si ne želim biti, in upam, da tudi nisem. Sicer zaščitniška do hčera, a se mi zdi, da samo bolj zaradi poze oziroma podobe v družbi. V resnici pa zelo preračunljiva.

Kako ste se pripravljali na vlogo tako igralsko kot glasovno?

Ker sem tokrat že poznala način režiserjevega dela, sem se enostavno prepustila njegovim režijskim napotkom. Z Vinkom Möderndorferjem  je res zelo prijetno delati. Moja vloga je precej majhna in tudi nima velikega razpona, zato nisem potrebovala nekih posebnih glasovnih priprav.

Je bilo kaj, kar vas je med ustvarjanjem presenetilo ali spremenilo vaš pogled na lik?

Niti ne.

Kako ste se povezali z glasbo in besedilom opernega muzikala?

Priznam, da mi je bil libreto sprva nekako jezikovno tuj, a ko sem spoznavala zgodbo in ozadje le-te, sem se čedalje bolj istovetila tako z besedilom kot z glasbo.

Kako bi opisali sodelovanje z režiserjem in ustvarjalno ekipo?

Kot sem že povedala, zelo rada sodelujem z Vinkom Möderndorferjem. Je natančen, a pevcu vseeno da dovolj svobode, da lahko svoj lik zgradi v skladu z glasbenimi/ glasovnimi zahtevami. Prav tako imam srečo, da oder delim s krasnimi ljudmi, eni izmed njih so celo moji prijatelji, kar je velik privilegij.

Kako vi doživljate Ketteja – kot pesnika, kot človeka, kot umetniško figuro?

Zanimivo bi ga bilo spoznati. Zagotovo je bil strasten človek, ki je verjel v dobro. Na žalost poznam samo njegove najbolj znane pesmi, ki smo jih spoznavali v šoli in ga težko komentiram kot umetniško figuro. Me je pa ustvarjanje predstave spodbudilo k branju njegove poezije.

Kako je igrati v opernem muzikalu, v katerem se prepletata petje in igra?

No, opera, opereta, po novem tudi operni muzikal; to je pravzaprav vse eno in isto: povsod moraš znati peti in igrati. Torej zame nič novega. Obožujem oboje!

Kaj bi po vašem morali gledalci odnesti iz predstave?

Jaz pravim, da ni pravil. Eni bodo odnesli poezijo, eni melodije, drugi atmosfero, spet nekaterim bodo morda najbolj všeč kostumi. Ne bi želela ljudem vsiljevati moj pogled. Če ljudje med predstavo samo za trenutek pozabijo na lastne težave, smo vsi zmagovalci.

Kaj menite o Kettejevi tortici?

Ker zelo rada pečem torte, se je bom enkrat lotila tudi sama!